Skladatelji

  • Adamič, Bojan

    BOJAN ADAMIČ (Slovenija, 1912-1995)
    je eden najvidnejših slovenskih skladateljev filmske in zabavne
    glasbe, ki pa se pogosto dotika tudi elementov resne glasbe. Precejšnji
    del njegovega ustvarjalnega opusa zavzemajo tudi skladbe napisane
    za pihalne orkestre. Z godbeništvom se je srečal v partizanih
    in mu ostal zvest do konca svojega izjemno plodovitega življenja
    Leta 1941 je diplomiral iz klavirja pri prof. Janku Ravniku na Glasbeni akademiji v Ljubljani.
    Bil je prvi dirigent plesnega orkestra RTV Slovenija (1945-80) in direktor glasbene produkcije
    Radia Slovenija (1980-82).

    Z omejeno brzino
    Skladbo Z omejeno brzino je leta 1978 posvetil Delavski godbi Trbovlje ob njeni 75-letnici.
    Takrat je Godbo vodil prof. Mihael Gunzek. Gre za koncertno koračnico, ki vključuje tipične
    Adamičeve ritmične in harmonske invencije.

  • Adriaansz, Peter

    PETER ADRIAANSZ (Nizozemska, 1966)
    se je rodil v Seattlu. Študiral je kompozicijo na konservatorijih v
    Haagu in Rotterdamu in se učil pri skladateljih, kot so Louis Andriessen,
    Brian Ferneyhough in Peter-Jan Wagemans. Za Adriaansza je
    značilen sistematičen, raziskovalno usmerjen pristop h glasbi –
    pristop, v katerem so zvok, struktura in slišna matematika osrednje
    sestavine. V zadnjih letih je mogoče opaziti povečano zanimanje za prožnost, spremenljivost
    oblik in še posebej mikrotonsko refleksijo. Slednje je med drugim vodilo skladatelja
    do več obsežnih skladb za razširjene zasedbe (npr. Prana, 2007; Music for Sines, Percussion,
    Ebows & Variable Ensemble, 2008 in trije Vertical Swells, 2010), dela za orkester in glasove
    (Anekabahudaravaktranetram, 2007; Verdichtingen, 2009), dve razširjeni seriji, ki temeljita
    na prostorski harmoniji (Structures I-XVI, 2005) in mikroakustiki (Waves 1-13, 2008) kot tudi na mnogih (elektro)akustičnih delih po naročilu. Danes poučuje kompozicijo na Kraljevem konservatoriju v Haagu.

  • Alarcon, Luis Serrano

    LUIS SERRANO ALARCÓN (Španija, 1972)
    je eden izmed najvidnejših španskih skladateljev. Njegova dela
    so bila izvedena v več kot 30 državah. Vabljen je bil k dirigiranju
    svojih del v številnih državah po vsem svetu, naročila pa prejema
    od mnogih pomembnih organizacij in skupin. Leta 2012 je Southeastern Conference Band Directors Association, konzorcij 14 univerz iz ZDA, naročil njegovo prvo simfonijo za pihalni orkester, ki je bila premierno izvedena oktobra 2013. Leta 2006 je osvojil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju orkestrov v Corcianu v Italiji z delom Preludio y Danza del Alba za trobilni kvintet in simfonični
    orkester, in isto nagrado ponovno prejel leta 2009 za delo La Dama Centinela, s čimer je
    postal prvi skladatelj, ki je dvakrat osvojil to prestižno nagrado. Leta 2011 je bila skladba
    Duende nagrajena kot najboljša objavljena in izdana klasična skladba v okviru nacionalnih
    glasbenih nagrad, ki jih vsako leto podeljuje Akademija za umetnostne in glasbene
    vede, in veljajo za najpomembnejše glasbene nagrade v Španiji. Od leta 2011 do 2013
    je bil Luis Serrano Alarcón član upravnega odbora svetovne zveze simfoničnih orkestrov
    WASBE. Poleg skladanja, Luis Serrano Alarcon tudi poučuje, od leta 2015 pa razvija tudi
    svoj uredniški projekt, Alarcon Music.

    Duende
    Za leta 2011 nagrajeno sodobno kompozicijo Duende sam avtor Luis Serrano Alarcón pravi:
    “Izraz Duende se uporablja v flamenku in pomeni stanje navdiha in največjo možno dojemljivost, skoraj čarobnost, ki jo izvajalec doseže le v redkih primerih. Uporablja se tudi za opredelitev osebe, ki ima nekdo posebno milino, nekaj kar je težko opredeliti, ampak jo naredi drugačno od ostalih. Uporaba besede Duende kot naslov te zbirke simfoničnih preludijev, neodvisno od
    njenega pesniškega pomena, v glavnem temelji na dejstvu, da sem našel svoj glavni navdih
    za to skladbo v španski ljudski glasbi. Ob poslušanju tega dela poslušalec med drugim sliši simfonično energijo de Fallinih partitur, intimnost Albenizovega Iberia, čarobno kitaro, ki jo
    igra Tomatito ali Paco de Lucía, praznično veselje Granadian Sacromonta (priljubljene četrti
    flamenka v Granadi), še posebej pa, in pri tem vztrajam, očitno prisotnost drugih glasbenih
    stilov, kot sta jazz ali latinska glasba. S tem zlitjem slogov želim na simboličen način pokazati,
    kje je naša španska družba danes: družba z obsežno tradicijo, a hkrati svetovljanska in sodobna skupnost, ki ne more biti v teh sodobnih časih, v katerih živimo, nič drugačna.”

  • Altena, Maarten

    MAARTEN ALTENA (Nizozemska, 1943)
    MAARTEN ALTENA (Nizozemska, 1943) je najprej študiral kontrabas na Amsterdamskem konservatoriju, kasneje (1980-85) pa se je zasebno izobraževal v kompoziciji pri Robertu Heppenerju. Začel je kot improvizator, leta 1980 pa je osnoval skupino Maarten Altena Ensemble, za katero je napisal številne skladbe. Poleg tega je skladal za različne druge sestave, soliste in orkestre ter pisal scensko glasbo in glasbo za gledališče in ples. Altena je s svojim ansamblom nastopal po Evropi, Združenih državah, Mehiki, Rusiji in na Japonskem, sprva kot kontrabasist, od leta 1997 pa bil le še umetniški vodja, in sicer do leta 2005, ko se je po 25 letih poslovil od tega mesta in se popolnoma posvetil komponiranju. Od leta 2012 dela na komorni operi The Shadow, ki nastaja za Slagwerk Den Haag po predlogi H. C. Andersena z libretom Franka Vande Veireja. Medtem je nastalo več novih del, med drugim David’s Koraal (2014) za big band in Seven Short Pieces (2014) za blokfl avte.

    TWOMB for John Cage
    Skladba TWOMB za Johna Cagea, ki sva jo napisala skupaj s skladateljem Maartenom Alteno, ima posebno mesto med mojimi deli. Ne le zaradi očitnih težav pri pisanju skladbe skupaj z nekom drugim, temveč tudi zato, ker je ta oseba moj tesni prijatelj. Ko sva se lotevala skladbe TWOMB (izgovarja se kot kombinacija besed “two” (slo. dva) in “tomb” (slo. grob), sva nameravala napisati delo, v katerem bi bilo avtorstvo čim bolj neizsledljivo. V ta namen sva izdelala vrsto formalnih pravil, ki okvirno temeljijo na Cageovi formi, zasnovani na kvadratnem korenu, in vseh možnih kombinacijah petih vrst/izvajalcev, ki sva jim nato pripisala različne hitrosti glede na drugo drugo. Skladbo sestavlja skupaj pet razdelkov gradiva, ki so natančno razdeljeni po sredini: dve in pol za vsako, formalni notranji podrazdelki za enega skladatelja in dolge, neprekinjene linije za drugega. Celotno delo je v tehničnem smislu povezano skozi vzajemno rabo palindromnih številskih struktur. (Peter Adriaansz)

  • Bakopoulos, Vassilis

    VASSILIS BAKOPOULOS (Grčija, 1940)
    je po poklicu inženir kemije. V petdesetih letih 20. stoletja je študiral kitaro, nato pa bil v šestdesetih letih kitarist v znani pop/jazz skupini. V naslednjih dveh desetletjih je študiral jazz, v devetdesetih letih pa se je osredotočil na spoznavanje klasične glasbene teorije, harmonije, kontrapunkta, kompozicije in orkestracije. Bakopoulos je pričel leta 1998 ob pomoči sodobne računalniške tehnologije za glasbo komponirati klasično glasbo in jazz. Leta 2003 je na Oddelku za glasbene študije na Aristotelovi Univerzi v Thessaloniki vpisal študij kompozicije, harmonije, kontrapunkta, fuge in orkestracije. Diplomo iz kompozicije je prejel leta 2009 in postal član Zveze grških skladateljev leta 2011. Prejel je tudi vrsto nagrad na tekmovanjih iz kompozicije.

    Wind Quintet No. 1
    Ta skladba pripada temu, čemur pravimo “absolutna glasba”, tj. ne pripoveduje določene zgodbe in se ne naslanja na specifi čne podobe, torej ni “programske” narave. Vendar pa takšna glasba – kot vsaka druga – zbuja občutenja, ki so lahko pozitivna ali negativna, med drugim glede na teksturo. V svojem delu skuša skladatelj občinstvu prenesti pozitivna čustva, da bi vsaj za čas trajanja skladbe poslušalcu izboljšal kvaliteto življenja in mu morda olajšal tesnobnost in obup, ki ju prinaša vsakdan. S tehničnega vidika temelji skladba na preprosti melodični durovi lestvici in iz nje izhajajoči harmoniji, poleg tega pa so v njej uporabljene tudi nekatere kompozicijske tehnike 20. stoletja.

  • Bavdek, Dušan

    DUŠAN BAVDEK (Slovenija, 1971)
    je diplomiral v razredu zaslužnega profesorja Alojza Srebotnjaka na ljubljanski Akademiji za glasbo, podiplomski specialistični študij kompozicije pa opravil pri profesorjih Marijanu Gabrijelčiču in Danetu Škerlu. Izobraževal se je še v mojstrskih tečajih pri profesorjih Janosu Vajdi in Helmutu Lachemannu. Bavdek je prejel številna naročila s strani različnih slovenskih in mednarodnih institucij, njegova glasba je bila izvedena in predvajana v Evropi in drugod po svetu, vabljen je bil tudi v cikel “Leading European Composers” washingtonske Phillips Collection. Deluje kot izredni profesor za kompozicijo in glasbeno teorijo na ljubljanski Akademiji za glasbo, predaval je na vrsti drugh institucij doma in v tujini, redno ga vabijo v mednarodne žirije kompozicijskih natečajev in drugih tekmovanj. Poleg ustvarjalnega dela je aktiven v slovenskem in mednarodnem glasbenem življenju - doslej ga je sooblikoval mdr. kot umetniški vodja Mednarodne dejavnosti Društva slovenskih skladateljev, generalni sekretar ISCM World Music Days – Slovenia 2003, član upravnih odborov European Composers’ Forum (ECF) in European Composers’ and Songwriters Alliance (ECSA) ter kot član delovne skupine za European Contemporary Composers’ Orchestra (ECCO).

    Labirint
    V filozofskem smislu predstavlja labirint pot osebnostne, psihološke in duhovne transformacije. V klasični labirint s sedmimi obzorji vstopite skozi ustje, napredujete do cilja – njegovega središča – in ko ga dosežete, ste šele na polovici poti. Nato se smer obrne in pot ponovno vodi nazaj do vhoda, ki je isti, vendar tisti, ki je prepotoval labirint, ni več enak – bogatejši je za določeno življenjsko spoznanje. Pričujoča kratka skladba, pisana v enem dahu, je posvečena prav tem - razmislekom, prebliskom, razsvetljenjem - življenjskim spoznanjem.

  • Bečan, Nejc

    NEJC BEČAN (Slovenija, 1984)
    Skladatelj in dirigent Nejc Bečan je po končani nižji glasbeni šoli izobraževanje nadaljeval na KGB Ljubljana (jazz saksofon) ter na Akademiji za glasbo (kompozicija in glasbena teorija), kjer je leta 2009 z odliko (summa cum laude) diplomiral v razredu Janija Goloba. Med pomembnejše skladateljske projekte in izvedbe sodijo kratki balet Prelude to a Kiss, Concerned about Saxophone, glasba za film Vampir z Gorjancev, Simfonieta. Poleg orkestrskih skladb je Bečanov opus bogat tudi na področju komorne glasbe, med izvajalci pa so priljubljeni tudi njegovi aranžmaji najrazličnejših glasbenih zvrsti za orkestrske ali komorne zasedbe. Leta 2012 je na Akademiji za glasbo zaključil študij dirigiranja v razredu Milivoja Šurbka, znanje pa poglabljal na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v mojstrskem razredu prof. Marka Stringerja. Leta 2014 je zasedel mesto dirigenta in umetniškega vodje Orkestra slovenske policije, s katerim redno koncertira ter izvaja glasbeno umetniške projekte.

    Ljubljanski mostovi - Fanfare
    1. Zmajski most: Slavnostna otvoritev cikličnega dela pričenja s silnim maestosom, ki ponazarja moč samega zmaja kot mitološkega bitja neštetih zgodb ter ponosno opeva mestni simbol, kateremu je zapisan prvi izmed mostov.
    2. Mesarski most: V drugem stavku se vsebina programa kreše s samim imenom mostu. Bistvo nekoliko nežnejše predstave fanfarnega žanra se išče v ideji dejanja, s katerim je nešteto parov zaznamovalo podobo najmlajšega izmed mostov - na tisoče ključavnic, priklenjenih na tamkajšnjo ogrado nedvomno pusti pečat tako na zaljubljencih samih, kot na vsakdanjih mimoidočih.
    3. Tromostovje: Tako kot je število "tri" zakoreninjeno v imenu Plečnikove arhitekturne mojstrovine, tako se občuti in pojavlja v vsakem glasbenem aspektu tretjega stavka. Vsebujeta ga mikro tematika in makro struktura, vse skupaj pa je zaokroženo v divjem furioso scherzandu.
    4. Šuštarski most: Zadnje prečenje Ljubljanice je v slovenskem glasbenem prostoru že dolgo prepoznavno kot čudovit spomin na neko drugo obdobje, tokrat pa je v ogrinjalo svobode, zabave, brezskrbnosti, poletnega vrveža ter razposajenosti na ter v okolici mostu ovita tudi sklepna fanfara.

  • Beovič, David

    DAVID BEOVIČ (Slovenija, 1977)
    Na glasbeni šoli v Škofj i Loki je začel z igranjem klarineta in klavirja. Glasbeno pot je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (teoretska smer), vzporedno pa obiskoval še gimnazijo v Škofj i Loki. Po končanem srednješolskem izobraževanju se je vpisal na Teološko fakulteto, vzporedno pa se je vpisal tudi na študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Marijanu Gabrijelčiču. Leta 2000 je zaključil študij kompozicije v razredu prof. Pavla Mihelčiča, leta 2008 pa je dokončal tudi magistrski študij teologije. Deluje kot profesor glasbe na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji in Gimnaziji Antona Aškerca v Ljubljani. Poučuje tudi solfeggio in glasbeni stavek na srednji stopnji Glasbene šole v Celju. Njegova dela so izvajali v številnih slovenskih krajih in v tujini (Trst, Berlin, Dunaj, Luzern, New York…). Skladbe so izvajali v okviru številnih festivalov (Ljubljanski festival, Glasbeno poletje v Mariboru, Svetovni glasbeni dnevi, Noč slovenskih skladateljev, festival Musica Danubiana, Naša pesem, International New Music Week Bucharest, festivala Unicum …).

    Trije preludiji
    so nastali na pobudo tubista Luka Einfalta. Umetnik me je postavil pred dvojni izziv. Želel je, da napišem skladbo, ki bo presegla okvir povprečne izvajalske zahtevnosti, a se obenem prikupila okusu čim večjega števila ljudi. Svojevrsten izziv mi je predstavljalo že glasbilo samo, saj ga pred pisanjem dela nisem poznal. Tako so nastali trije kontrastni stavki, ki nihajo med spevnim na eni ter skercoznim razpoloženjem na drugi strani. Skladba je doživela veliko izvedb, tako doma kot v tujini.

  • Beste, Ansgar

    ANSGAR BESTE (Švedska/Nemčija, 1981)
    je leta 1998 opravil izpit iz cerkvene glasbe, med leti 2002 in 2013 pa pridobil univerzitetni naziv “kapelnik” ter diplomo iz kompozicije, klavirja in glasbene teorije. Med njegovimi učitelji kompozicije so bili Michael Obst (Weimar), Luca Francesconi (Malmö), Adriana Hölszky (Salzburg), Wolfgang Rihm (Karlsruhe), Hanspeter Kyburz (Berlin) in Beat Furrer (Graz). Trenutno se v Oslu posveča doktorskemu študiju. Bil je nagrajenec na tekmovanjih iz kompozicije za nagrado v Stuttgartu (2010) in Uppsali (2012), za nagrado Delz (2015) in ZEITklang (2011). Med drugim je prejel naročila za naslednja tekmovanja: ISCM Avstrija (2011), IRCAM/Ensemble InterContemporain (2012), fundacija Siemens (2013/15), SNIM 2014 in Acusticum Organ (201). Njegova dela so izvajali na številnih mednarodnih festivalih, kot so Beneški bienale (2009), Young Nordic Music (2010-2012), ECLAT Stuttgart (2011), Poletni tečaji v Darmstadtu (2012), festival Donaueschingen (Off -Concert, 2012), Young Euro Classic (2013), Ars Nova Choele-Choel (Argentina, 2013), Bienal Curitiba (Brazil, 2013), Nordijski glasbeni dnevi (2013), Wien Modern (2013), ISCM Svetovni glasbeni dnevi (2013), MATA NY (2014), New Talents v Kölnu (2014), Oslo Chamber Music (2014), New Directions Piteå (2015), festival v Lucernu (2015) in Ultima v Oslu (2015).

    Rituel Bizarre
    Osnovna zamisel, na kateri temelji skladba, je soočenje in zlitje dveh procesov, ki zadevata zvočno barvo: nizka godala razvijajo zvočno barvo v treh enako dolgih razdelkih, od pustih pripravljalnih zvokov tolkal do podaljšanih in popačenih zvokov z lokom. Prvi in drugi del ustvarjata vtis ritmičnega, zmerno napetega plesa z začetki, kot so brenkanje s prsti, udarjanje in rožljanje. Tretji del prinaša zmanjšanje ritmičnih energij in postopni crescendo od skrivnostnega antiklimaksa do ekstatičnega vrhunca. Razen posameznih začetnih brenkanih pasaž proizvajajo prve violine popačene zvoke z lokom. Razvoj zvočne barve sega (v enem delu) od počasnih glissandov, podobnih pedalnim tonom, preko hitrih, živahnih glissandov in pojočih staccatov do vzburkanega tremola. Ta dva dialektična antagonista se postopoma približata v tretjem delu in zlijeta znotraj zaključnega tremola. V celoti gledano ta neobičajni, nepričakovani zvok skupaj s ponavljajočo, kanonično in plesno ritmično strukturo proizvede bizaren in ritualističen glasbeni značaj.

  • Blake, Michael

    MICHAEL BLAKE (Republika Južna Afrika, 1951)
    je skladatelj, pianist, pisatelj in učitelj, ki je študiral v Johannesburgu (diploma), Londonu (magisterij) in Grahamstownu v Južni Afriki (doktorat). Po letu 2000 je ustanovil sekcijo ISCM (NewMusicSA), New Music Indaba, projekt Bow in organiziral srečanje skladateljev Sterkfontein in festival Purpur. Njegove nedavne praizvedbe vključujejo izvedbe v Tokiu, Parizu (naročilo festivala Festival d’Automne), Dunaju (naročilo MIAGI) in Brugesu (Ars Musica), njegove skladbe pa so izvajali tudi v Kölnu, Ghentu, Milanu, Lyonu, Bratislavi, Litvi, New Yorku, Peruju ter Vzhodni in Zahodni Afriki. Med aktualnimi projekti ali projekti v pripravi so dela za šestnajst glasov (umetniška rezidenčna štipendija STIAS 2014-15), za alt, pozavno in vibrafon (Axelsson-Nilsson Duo) ter za violončelo in klavirski duo za Friedricha Gauwerkyja in Daana Vandewalleja (produkcija kompaktnih plošč WERGO). V obdobju 2016-2017 bo začel skupni projekt, pri katerem bosta sodelovala tudi kipar Sean Blem in plesalec Hideto Heshiki (Južna Afrika, Švica, Japonska, Južna Koreja). Blake polovico časa deluje v Južni Afriki in polovico v Angliji. V reviji Musical Times so zapisali: “[Blakea] ne obseda Afrika niti ni priklenjen na “Zahod”. Morda je prvi južnoafriški skladatelj, ki se ima brez zadrege in nelagodja za afriškega skladatelja.”

    Tombeau de Mosoeu Moerane
    Michael Mosoeu Moerane, ki se je rodil leta 1909 staršem iz plemena Sesotho, je bil od tridesetih let 20. stoletja do smrti leta 1981eden najvidnejših skladateljev v Južni Afriki. Čeprav večinoma načrtno spregledan s strani bele akademske skladateljske skupnosti, je imel globok vpliv na prihodnje generacije mladih črnih skladateljev v tej državi. Tombeau de Mosoeu Moerane jemlje vzorce “DNA” treh njegovih najljubših zborovskih skladb in jih sintetizira v novo glasbo, ob tem pa ohranja ključne elemente njegovega glasbenega jezika. Prav mogoče je, da bi skladatelj, ki je bil močno pred svojim časom, tudi sam pisal takšno glasbo, če bi mu okoliščine v tedanji apartheidski Južni Afriki to dovoljevale. Delo je nastalo po naročilu Dariusa Klysisa, ki igra birbyne in ki sem ga prvič srečal leta 2008 na Kubi, kjer sva oba nastopala na “Poletju v Havani”. 4-kanalni trak je nastal avgusta 2011 v studiu Alpha v Visbyju na Švedskem.

  • Brennan, Patrick

    PATRICK BRENNAN (irska, 1985)
    se je rodil v Derryju na Severnem Irskem. Študiral je klavir na Kraljevem kolidžu za glasbo pri Julianu Jacobsonu in kompozicijo pri Julianu Andersonu, Hansu Abrahamsenu in Bentu Sørensenu na londonski Šoli za glasbo in dramsko umetnost Guildhall ter Kraljevi danski akademiji za glasbo. S svojo glasbo je pobiral nagrade tako doma kot v tujini. Delal je z orkestri in ansambli, kot so Londonski simfonični orkester, Kraljevi fi lharmonični orkester iz Londona, Contemporary Music Group iz Birminghama, Filharmonični orkester Radia Francija in mednarodni ansambel Modern Academy. Brennan je trenutno doktorski študent kompozicije pri Richardu Caustonu na Kraljevem kolidžu v Cambridgeu. Je štipendist programa “RPS Young Artist” univerze Guildhall in član Zveze irskih skladateljev.

    Ballabile
    V plesni terminologiji “ballabile” opisuje del predstave, v katerem ves baletni ansambel pleše skupaj. To je moja prva skladba za tako veliko množico, pri tem pa sem želel ustvariti delo, ki raziskuje in slavi zvok celotnega simfoničnega orkestra. Iz tega razloga sem namesto eksplicitno melodične ali tematske glasbe napisal skladbo, ki se ukvarja predvsem s harmonijo, teksturo in barvo orkestrskega zvoka. Glasbene izvajalce pogosto dojemamo podobno kot baletne plesalce v skupini, kjer je vsak bistvenega pomena za skupni učinek, ne da bi pri tem posamezni glas izstopal. Prvo polovico skladbe sestavlja počasen, eleganten ples, ki postopoma postaja intenzivnejši. Druga polovica je hitra in energična, smer se spreminja tako pogosto in hitro, kot je le mogoče. Strukturno bi bilo mogoče opisati prvi del skladbe kot razširjeni uvod v izjemno kratko simfonijo.

  • Brown, Cree Chris

    CHRIS CREE BROWN (Nova Zelandija, 1953)
    je izredni profesor na Visoki šoli za glasbo Univerze v Canterburyju. V njegova področja zanimanja sodijo komponiranje za konvencionalne inštrumente, elektroakustična glasba in intermedijske umetnosti. Icescape za orkester in elektroakustično delo Under Erebus so rezultat potovanja na Antarktiko v okviru programa Umetniki na Antarktiko pod pokroviteljstvom ustanove Antarctic New Zealand. Skladbe Memories Apart (2002), Icescape (2003) in Remote Presence (2008) so bile vse v fi nalnem izboru Sounz Contemporary Music Awards, nagrado s tega tekmovanja pa je prejel leta 2010 za skladbo Inner Bellow za klarinet in trak. Brown se močno zanima za glasbene skulpture in njegove Eolske harfe so bile leta 2002 na ogled v Botaničnem vrtu mesta Christchurch kot del prireditve Art and Industry Scape Biennale. Njegova dela so izvajali v mnogih državah, med drugim v Avstraliji, Angliji, Franciji, Nemčiji, Kanadi, Rusiji, na Finskem, Madžarskem, Portugalskem, Škotskem ter v Združenih državah Amerike.

    Sound Barrel
    je bil napisan za Byrona Newtona. Dialog med evfonijem in partom za fiksne medije je podvržen več nenadnim spremembam v razpoloženju, ki jih zdaj povzroči evfonij zdaj part za fiksne medije. Naslov je večpomenski, pri čemer je mogoče vsakega od pomenov interpretirati ali se nanj sklicevati v okviru zvočnega sveta pričujoče skladbe.

  • Buffa, Ivan

    IVAN BUFFA (Slovaška, 1979)
    je študiral klavir na Konservatoriju v Košicah, nato pa še kompozicijo (Jozef Podprocký). Po tem je nadaljeval študij v razredu profesorjev D. Schermanna, M. Kopelenta in M. Jarrella na Univerzi na Dunaju, poleg tega pa še v Bratislavi pri učitelju klavirja I. Gajanu. Kasneje je študiral klavir še pri M. Lapšanskýem in M. Štefku ter kompozicijo pri V. Bokesu. Svoj študij je zaokrožil z doktoratom na Visoki šoli za glasbo v Bratislavi. Sodeloval je na številnih mednarodnih mojstrskih tečajih uveljavljenih skladateljev in izvajalcev. Leta 2008 je skupaj z vodilnimi mladimi glasbeniki Slovaške ustanovil ansambel Quasars. Trenutno je umetniški vodja ansambla, ki nastopa na mnogih koncertih in festivalih, in od leta 2008 učitelj kompozicije na Visoki šoli za glasbo v Bratislavi.

    Rebirth
    predstavlja dokončno potrditev postopne preobrazbe kompozicijske poetike, ki jo napovedujejo že moje prejšnje skladbe. Če sem se v preteklosti osredotočal predvsem na odstranjevanje in koncentracijo izraza – z redkimi izjemami zasnovanega kot krajši odseki zvočnih barv – si trenutno prizadevam za dinamično elaboracijo snovi z namenom zapolniti prostor s kar največ zvoka in razgibanosti. Na ta način moja nagnjenost k določenim harmonijam, zvočnim barvam ali ritmom ni izgubljena; nasprotno, razvila se je in postala kompleksnejša. Naslov kompozicije izraža mojo osebno osvoboditev od omejevalnosti izraznih sredstev. Zame je to resnično nov in trdnejši začetek, nov in bogatejši način, na katerega se izražam; gre za preporod mojega kompozicijskega razmišljanja. Skladba Rebirth je posvečen Karelu Krylu.

  • Chan, Kai-Young

    KAI-YOUNG CHAN (Hongkong, 1989)
    Doktorski štipendist sklada Benjamin Franklin na Univerzi v Pensilvaniji, Kai-Young Chan, vključuje v svojo glasbo različne azijske kulturne tradicije; v skupini mnogih odličnih mednarodnih izvajalcev njegove glasbe so orkestri kot Pittsburški simfonični orkester, simfonični orkester Curtis, kvartet Daedalus, North/South Consonance, ansambel Chromoson (Avstrija), mednarodni ansambel Modern Academy (Nemčija), Ensemble XXI (Belgija), Filharmoniki iz Brna (Češka), Orquesta de Cámara de Bellas Artes (Mehika) in hongkonški New Ensemble. Njegova izbrana dela so izšla pri založbah Ablaze Records in Navona Records, izdala pa jih je založba Editions Peters iz Londona. Chan se je s svojo glasbo predstavil na ISCM Svetovnih glasbenih dneh leta 2012 v Belgiji, UNESCOVI Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum 2014 na Finskem, 38. Mednarodnem forumu nove glasbe Manuel Enriquez v Mehiki, festivalu Risuonanze 2014 v Italiji, Festivalu kitajskih skladateljev v Hongkongu in leta 2014 na mednarodnem Poletnem tečaju v Darmstadtu v Nemčiji. Je prejemnik nagrad s tekmovanj iz kompozicije skupine Dolce Suono Ensemble (Združene države Amerike), Nova generacija 2012, nagrade za kompozicijo Davida Gwilta ter mnogih drugih priznanj.

    Fata Morgana
    Fatamorgana je redek optični pojav, ki ga označujejo kot nenavadno obliko optičnega privida, ki ga je pogosto mogoče videti v Messinski ožini. V davnih časih so verjeli, da so prividi delo čarovnice po imenu Morgan le Fay, ki je skušala mornarje zvabiti v smrt. Pri samem pojavu gre za optična slepila, ki občutno izkrivijo podobo predmetov, na katerih temeljijo, in tako prekrivno združijo obrnjene podobe v različnih smereh. Ta skladba skuša naslikati kalejdoskop navideznih pokrajin in resničnosti s paleto “izkrivljenih” instrumentalnih in harmonskih barv. Melodični razvoj kompozicije je postavljen v drugi plan, da bi prišli do izraza vzorci teksture in zvočne barve, ki poustvarjajo občutek mističnosti, nepredvidljivosti in izkrivljanja, ki ga prinaša fatamorgana.

  • Cojocaru, Ziv

    ZIV COJOCARU (izrael, 1977)
    dirigent, skladatelj, aranžer, glasbeni producent, pianist in glasbenik z aktivno vlogo v izraelski popularni glasbi, je vsestranski glasbenik, ki gradi most med klasično in sodobno glasbo. Z odliko je magistriral iz kompozicije na jeruzalemski Akademiji za glasbo in ples pri prof. Zvi Avniju. Kompozicijo in glasbeno teorijo je študiral tudi pri prof. Haimu Permontu, dr. Ayalu Adlerju, dr. Ari Ben-Shabtaiju, prof. Menachemu Wisenbergu, prof. Menachemu Zuru, prof. Yinamu Leefu in prof. Fabiá nu Panisellu. Ziv je prav tako z odliko magistriral iz orkestrskega dirigentstva pri dr. Yevgenyju Zirlinu, dirigentstvo je študiral tudi z maestrom Doronom Salomonom, maestrom Yaronom Gotfriedom in maestrom Fabiá nom Panisellom. Z akademskim letom 2010/2011 je postal fakultetni član jeruzalemske Akademije za glasbo in ples.

    Do you like Bill?
    Skladba je nastala kot oddaljena referenca na posnetek melodije z naslovom You Must Believe in Spring Billa Evansa in odraža mojo ljubezen in spoštovanje do tega avtorja, ki me spremljata vse od moje mladosti, ko sem igral in poslušal jazz. Skladbo sem si zamislil kot prenos glasbenih vedênj in gest iz referenčnega okvira na področje instrumentalnega kvinteta z razstavljanjem in ponovnim sestavljanjem glasbenih elementov, ob strogem spoštovanju začetne reference. Seveda pa je kot v vsakem podobnem procesu nova skladba pridobila svojo lastno avtonomijo; instrumentalne tehnike proizvajajo muzikalnost, ki je začetni model ne vsebuje, glasbena govorica je zelo drugačna. Motor, ki poganja skladbo naprej, je konstantnost ritma, v kombinaciji z vztrajnimi vzorci, ki se spreminjajo skozi prehode in modulacijske segmente, osnovni ideal skladbe pa je koncept kontinuiranosti

  • Costa, Nuno

    NUNO COSTA (Portugalska, 1986)
    študira pri Ivanu Fedeleju na Državni akademiji Santa Cecilia v Rimu, potem ko je diplomiral na Kraljevem konservatoriju v Antwerpnu z Wimom Henderickxom in na Visoki šoli za glasbo, umetnosti in gledališče v Oportu z Eugéniem Amorimom. Obiskoval je seminarje Kaije Saariaho, Betty Olivero, Gian Paola Luppija in drugih ter bil član zasedbe 343ensemble, elektronske in improvizacijske skupine pri ESMAE, sodeloval pa je tudi pri projektu Sound Art in City Spaces z instalacijo v Oportu. Vključen je bil v interdisciplinarni projekt ChampdAction – Labo 4, pri katerem je sodelovalo več umetniških šol v Belgiji. Dela Nuna Coste so bila predstavljena v Oportu, pa tudi v številnih od mestnih cerkva. Nastopal je tudi na mednarodnem festivalu deSingel in v avditoriju Parco della Musica. Imel bo premiero v teatru La Fenice, svoje delo Discursos pa bo predstavil v Avstraliji. Je prejemnik štipendije Italijanskega inštituta za kulturo.

    Pater Noster
    Ob tem delu se je pomembno zavedati, da se svetemu besedilu približujemo s perspektive nekoga, ki identifi cira molitev na podlagi kolektivne izkušnje njene recitacije. Ob tej predpostavki sem razvil glasbeno idejo s konceptom “množice” v mislih. Vsi različni odtenki in pristopi k posamezni besedi in celo posamezni izrazni načini so ojačani z ustrezno zborovsko zvočno artikulacijo. V celoti gledano se v skladbi prepleta več nasprotujočih in komplementarnih zvočnih načinov, ki skušajo soobstajati in izgraditi povsem osebni razmislek, katerega cilj je raziskovanje metafi zičnega, a z ne prevelikimi pričakovanji; koncept, v katerem igra glavno vlogo osebna izkušnja, je v besedilu predstavljen glede na izbrano tehniko na čim bolj verodostojen način. Predvsem gre za poskus razložiti različna stanja Biti: od časovnega do duhovnega.

  • Demetz, Eduard

    EDUARD DEMETZ (Italija, 1958)
    je študiral klavir – pedagoška smer in orkestrsko dirigiranje na Mozarteumu v Salzburgu. Komponiral je dela za komorni orkester, sinfonični orkester in za številne komorne in male zasedbe. Delal je tudi na podorčju filmske glasbe ter glasbe za gledališče in televizijo, npr. za Bavaria-Film München. Leta 1998 je prejel avstrijsko državno štipendijo za skladatelje, 2001 nagrado sklada Waltherja von der Vogelweideja (Walther von der Vogelweide-Förderpreis), 2010 nagrado za umetniško delo mesta Innsbruck za podorčje glasbe (Preis für künstlerisches Schaffen der Stadt Innsbruck, Sparte Musik). Poučuje na konzervatoriju v Bolzanu.

    4 Tracks
    so posvetilo akordeonistu Luku Juhartu. Njegovo iskanje instrumentalne perfekcije, sposobnost razlikovanja v podajanju tonov ter njegovo veselje do eksperimentiranja in prožnost v stiku s posnetimi zvoki so me spodbudili h komponiranju teh štirih stavkov. Tracks je delo fragmentarnega značaja, ki živi od igrivega veselja do igranja z gumbi. Posneto zvočno dogajanje je bilo narejeno iz prej izdelanega in elektronsko obdelanega posnetka delov parta za akordeon. Elektronska obdelava je potekala s pomočjo analize zvočnega zapisa, kateri je sledilo filtriranje originalnih zvokov akordeona. Za Track 1 je značilna zvočna eruptivnost. Gre za izmenjavanje dinamičnih izbruhov, ki si jih akordeon in posneto zvočno dogajanje ponujata ali izpodbijata. Track 2 se začne s filigranskim gibanjem v najvišji legi, ki se razvije v zvočno podlago, in se po naraščajočem stopnjevanju mehovnih tremolov steka v virtuozno stretto dveh linij, ki se prekrivata. Track 3 učinkuje zaradi zaporedja prekrivajočih se in vedno bolj razredčenih akordov kot točka mirovanja. Za Track 4 je značilna ritmična nepravilnost. Nenehni zamiki akcenta prehajajo v izliv mehovnih tremolov, prepletajočih se skupin akordov in zaporedij clustrov. Postopno zvok izpuhti in preostane tiho zabrisano igranje durovih in molovih akordov ter septakordov.

  • Firšt, Nenad

    NENAD FIRŠT (Slovenija, 1964)
    je izrazit skladatelj del za godala; njegova glasba je ekspresivna, premišljujoče zadržana in koncertantno učinkovita. Po študiju kompozicije pri prof. D. Škerlu in violine pri prof. R. Klopčiču na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjeval na mednarodnih tečajih za komorno glasbo in kompozicijo na Madžarskem in v Franciji. Deloval je kot violinist zagrebškega godalnega kvarteta Sebastian, predsednik Glasbene mladine Slovenije in umetniški vodja Mednarodnega tabora GMS ter vodja glasbene dejavnosti na Zavodu Celeia Celje, zaposlen pa je kot generalni sekretar Glasbene mladine Slovenije. Od leta 1988 je umetniški vodja in dirigent Celjskega godalnega orkestra. Do sedaj je bilo na koncertih in festivalih v Evropi, ZDA, Braziliji, Avstraliji, Rusiji, Koreji, na Japonskem in Tajskem predstavljeno več kot sto Firštovih solističnih, komornih in simfoničnih del, s svojimi skladbami pa je prisoten na tridesetih ploščah uglednih domačih in tujih umetnikov in ansamblov. Za svoje delovanje je prejel več nagrad in priznanj, med drugim študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani (za skladbo III. godalni kvartet), Prešernovo nagrado občine Celje (za celovito podobo glasbenega ustvarjalca) in leta 2009 nagrado Prešernovega sklada (za skladateljski opus zadnjih dveh let). Od leta 2010 je predsednik Društva slovenskih skladateljev.

    Violab
    predstavlja nekatere značilne koncertantne situacije in raziskuje drugačna srečanja vodilne (solistične) viole s posamezniki in skupino. Naslov skladbe, posvečene izvrstnim glasbenikom ansambla MD 7 in umetniškemu vodji Pavlu Mihelčiču, je izpeljanka besed viola / laboratorij.

  • Fitzell, Gordon

    GORDON FITZELL (Kanada, 1968)
    Kanadski skladatelj, izvajalec in multimedijski umetnik Gordon Fitzell je sodeloval z mnogimi izjemnimi ansambli, med drugim z norveško skupino BIT20 Ensemble, brazilskim PianOrquestra, kanadskim triom Fibonacci in skupino American sextet eighth blackbird, katere večkrat z Grammyjem nagrajeni album strange imaginary animals vsebuje dve njegovi deli. Leta 2014 so izšli trije posnetki, tudi Magister Ludi: Musique de Gordon Fitzell (Centrediscs) v izvedbi skupine Ensemble contemporain de Montréal (ECM+) pod dirigentskim vodstvom Véronique Lacroix. Sodeloval je tudi z drugimi dirigenti, med katerimi so Robert Aitken, Reinbert de Leeuw in Bramwell Tovey. Poleg koncertne glasbe je Fitzell avtor multimedijskih postavitev v Severni Ameriki in Evropi, nazadnje na Svetovnih glasbenih dneh v Belgiji in prireditvi Canada’s Productions Totem Contemporain. Zaposlen je kot izredni profesor na glasbeni fakulteti Univerze Manitoba Desautels v Winnipegu, poleg tega je tudi umetniški kodirektor organizacije za novo glasbo GroundSwell.

    Pangaea Ultima
    je nastala po naročilu skupine Ensemble contemporain de Montréal for Six-Team League v okviru projekta, v katerem je po vsej Kanadi hkrati doživelo premiero šest novih del v izvedbi šestih različnih ansamblov. Projekt je fi nančno podprl Svet za umetnost Manitoba (Manitoba Arts Council). Naslov skladbe se nanaša na hipotetični superkontinent, ki naj bi se oblikoval v naslednjih nekaj sto milijonih let kot rezultat združevanja zemeljskih mas. Glasba odraža osnovno gibanje tektonskih premikov, značilno za superkontinentalni cikel. Pangaea Ultima je del albuma Magister Ludi: Musique de Gordon Fitzell (Centrediscs, 2014) v izvedbi Ensemble contemporain de Montréal.

  • Fridriksson, Rikhardur H.

    RIKHARDUR H. FRIDRIKSSON (Islandija, 1960)
    je začel kot rock glasbenik in kasneje študiral kompozicijo v Rejkjaviku, New Yorku, Sieni in Haagu. Med njegovimi učitelji so bili Atli Heimir Sveinsson, Thorkell Sigurbjörnsson, Elias Tanenbaum, Franco Donatoni in Clarence Barlow. Njegova dela izvajajo in predvajajo na radijih v številnih državah. Od islandske vlade je prejel več delovnih štipendij, je pa tudi prejemnik kulturne nagrade DV in nagrade na Tekmovanju zvočne umetnosti v Bourgesu.
    Fridriksson živi v Rejkjaviku, kjer komponira in poučuje elektronsko glasbo. Je eden od dveh direktorjev centra za računalniško glasbo v Kopavogurju, poleg tega pa tudi poučuje kompozicijo in računalniško glasbo na islandski Akademiji za umetnost. Njegova glasba sodi v dve splošni kategoriji: čista elektroakustična glasba, v kateri dela predvsem z naravnimi zvoki in njihovim gibanjem v prostoru, ter improvizacije v živo, v katerih igra električno kitaro, ki je elektronsko procesirana v živo. V slednjih se pojavlja bodisi sam ali s skupino Icelandic Sound Company.

    Brons (Bronze)
    sestavljajo izključno zvoki gongov in tamtamov. Že zgolj z igranjem na te inštrumente je mogoče ustvariti neverjetno raznolik in čudovit zvočni svet. V nadaljevanju so bili zvoki računalniško procesirani na različne načine, v glavnem s sistemi, zgrajenimi iz nenehno spremenljivih zakasnilnih linij. Skladbo Brons sem napisal na centru za računalniško glasbo v Kopavogurju med letoma 2003 in 2004. Revidirana verzija, končana leta 2008, je bila krajša, prav tako timingi, popravljene pa so bile tudi manjše anomalije, ki sem jih pri pregledu originalne verzije spregledal.

  • Fuentes, Arturo

    ARTURO FUENTES (Mehika, 1975)
    Mehiški skladatelj je prišel v Evropo leta 1997; njegova glasbena pot ga je vodila iz Milana preko Pariza in Dunaja vse do Innsbrucka, kjer živi danes. Študiral je pri Francu Donatoniju v Milanu in pri Horaciu Vaggioneju v Parizu. Arturo Fuentes komponira instrumentalno in elektronsko glasbo in razvija moderne glasbeno-gledališke projekte, ki povezujejo ples, video in elektroniko. Njegova glasba je natančno aranžiran, kalejdoskopski kaos, ki išče meje dinamike, teksture, virtuoznosti in meje v ustvarjanju zvočnih barv. Ta glasba razodeva nenehno spreminjajoči se skulpturalni vzorec; poslušalec zazna zvočni prostor, napolnjen s stalno vzburjenostjo in iskanje eterične tonalitete.

    Getmove
    Ena od lastnosti glasbenega dela je njegova hitrost. Zanima me ustvarjanje premikajoče se teksture, ki vsebuje več zvočnih dimenzij: slišimo zvok tipk, pozmešan z zrakom in resničnim zvokom. Zanima me tudi mračnejša barvna projekcija harmonike v nižjih legah; zame je kakor črta sonične barve, ki jo odnese navzgor. Kakor pri drugih delih, sta tudi v tem, pravilnost in nepravilnost, gostota in lahkost osrednji del tega glasbenega dela. Getmove je bil napisan leta 2011; v naslednjih letih sem ga večkrat popravil, zadja verzija je nastala leta 2014.

  • Geminiani, Paolo

    PAOLO GEMINIANI (Italija, 1960)
    je študiral kompozicijo, elektronsko glasbo, zborovsko glasbo, zborovsko dirigentstvo in instrumentacijo na konservatorijih v Bologni in Modeni. Študijsko se je izpopolnjeval pri Francu Donatoniju, Aziu Corghiju, Alessandru Solbiatiju, Adrianu Guarnieriju in Alviseju Vidolinu, ter bil prejemnik nagrad in pohval na različnih tekmovanjih, kot so Gustav Mahler, Mednarodno tekmovanje v kontrapunktu, SuonoSonda, Orkester sodobne glasbe Daegu, Valentino Bucchi Prize, Pierre Schaeff er, Egidio Carella, Mednarodni festival Reggello, IBLA Grand Prize, Romualdo Marenco in mnoga druga. Trenutno poučuje na Konservatoriju N. Piccinni v Bariju v Italiji.

    Imminenze
    je oblikovana v več epizodah, od katerih vsaka določa razvoj natančne instrumentalne artikulacije. Zlasti v uvodnem delu igra violončelo vlogo koncertatnega instrumenta, ki je v opoziciji s preostalimi godali, in v svoji prečiščenosti poln harmoničnih tonov in zvokov na kobilici. Odlomki, ki sledijo, so vse bolj intenzivni, vrhunec pa dosežejo v delu z vertikalnimi akordi, ki zaznamuje pomemben zaključek osrednjega dela kompozicije. Violončelo ponovno prevzame vodilni položaj v delu kantabile, ki sledi, to pa vodi v zaključek in vrnitev v začetno prečiščeno atmosfero.

  • Globokar, Vinko

    VINKO GLOBOKAR (Slovenija, 1934)
    je študiral pri Andréu Lafosseu na Conservatiore National Superiéur de Paris (1. nagrada za pozavno in komorno glasbo). Študiral je kompozicijo in orkestrsko dirigiranje pri Renéju Leibowitzu, kontrapunkt pri Andréju Hodeiru in nadaljeval študij pri Lucianu Beriu. Krstil je veliko del za pozavno Luciana Beria, Mauricia Kagla, Karlheinza Stockhausna, Renéja Leibowitza, Louisa Andriessna, Jürga Wyttenvacha, Toruja Takemitsuja, ... Napisal je več kot stodvajset del (soli, komorna, orkestrska, zborovska dela, glasba za gledališče, ...), ki sta jih izdali založbi C. F. Peters in Ricordi. Svoja dela je dirigiral z orkestri Zahodnonemškega radia, Radia France, Radia Helsinki, Radia Ljubljana, z varšavsko, jeruzalemsko, tokijsko fi lharmonijo, ... Leta 1969 je s C. Alsino, J. P. Drouetom in M. Portalom ustanovil improvizacijsko skupino New Phonic Art. Med letoma 1967 in 1976 je bil profesor za pozavno na kölnski Državni visoki glasbeni šoli, med letoma 1973 in 1979 pa vodja oddelka za instrumentalne in vokalne raziskave v IRCAM (Raziskovalni in koordinacijski center za akustiko in glasbo) v Parizu. Od leta 1981 do 2000 je učil na fi renški Glasbeni šoli Fiesole in dirigiral sodoben repertoar v Orchestra Giovanile Italiana. Pri založbi Pfau Verlag (Saarsbrücken) je izdal knjigo Laboratorium (Texte zur Musik 1967– 1997) in knjigo Individuum–Collectivum, ki jo je posvetil individualnemu in kolektivnemu ustvarjanju. Sedaj živi v Parizu. Vinko Globokar, ki je za življenjsko delo leta 2002 prejel Prešernovo nagrado, leta 2003 pa je bil izvoljen za časnega člana Mednarodnega združenja za sodobno glasbo, nedvomno sodi med najvidnejše glasbene osebnosti današnjega časa.

    Dialog o zraku
    V skladbi “Dialog über die Luft” (Dialog o zraku) za harmoniko Vinko Globokar s precizno glasbeno dramaturgijo virtuozno deformira prepoznavne arhetipe zlasti balkanskega kultunega prostora. Z obešenjaškim humorjem in ironijo „vzpostavlja“ dialog z zrakom. Sugestivna, glasbeno-teatralična mojstrovina ponuja izvajalcu možnost katarzične samoizpolnitve, zaradi česar delo nedvomno sodi med unikate izven vseh kategorij. V devedesetih letih prejšnjega stoletja so nastali dialogi o štirih elementih: Dialog o zemlji (tolkala), Dialog o zraku (akordeon), Dialog o vodi (kitara), Dialog o ognju (kontrabas). Leta 1995 jih je avtor povezal, v vlogi individuumov, v obsežni kompoziciji Masse, Macht und Individuum za dva orkestra in 4 soliste. Že kar nekaj prominentnih akordeonistov se je spopadlo z Globokarjevim Dialogom. Po besedah avtorja pa še nihče ni bil delu tako dorasel, kot Luka Juhart.

  • Golob, Jani

    JANI GOLOB (Slovenija, 1948)
    skladatelj in pedagog, deluje na širokem področju glasbene ustvarjalnosti, ki sega od komorne, orkestralne do vokalno instrumentalne, fi lmske in scenske glasbe.

    Allegro festivo
    Skladbo sem napisal prav za odlični pihalni orkester iz Trbovelj, ki je pod vodstvom legendarnega dirigenta, klarinetista in prijatelja Alojza Zupana-Vuja slavnostno skladbo tudi izvedel.

  • Gotlib, Jacob

    JACOB GOTLIB (ZDA, 1984)
    piše glasbo za inštrumente, elektroniko in večpredstavne medije. Njegova glasba raziskuje vzorce, repeticijo in panelno strukturo ter uporablja materiale, zaznamovane z elektronsko glasbo. Njegova dela redno izvajajo različni ansambli po vsej severni Ameriki in Evropi, pred kratkim pa je prejel tudi priznanja na Acht Brücken, Gaudeamus in ISCM Svetovnih glasbenih dneh. Leta 2007 je bil Jacob soustanovitelj zveze za elektronsko glasbo Kansas City Electronic Music and Arts Alliance, katere naloga je bila promovirati eksperimentalno glasbo vseh vrst na območju Kansas Cityja. Bil je tudi član novega glasbenega kolektiva Wooden Cities iz Buff ala v državi New York, trenutno pa je gostitelj tedenskega radijskega programa “Muddle Instead of Music” na radijski postaji Louisville KY’s ARTxFM, posvečenega sodobni glasbi.
    Gotlib je študiral na konservatoriju v Oberlinu in na Univerzi Missouri-Kansas City, kjer je leta 2015 doktoriral pri profesorju Davidu Felderju na Univerzi v Buffalu.

    Portrait Sequence: Blanching Out
    To delo je zasnovano na vprašanju, kaj bi se zgodilo, če ne bi udarjali po tolkalnih inštrumentih, temveč jim namesto tega dovolili, da proizvajajo glasove. Čeprav se je izkazalo, da ne morejo dobro peti, lahko ob ljubečem dotiku renčijo, hropejo, vzdihujejo in hreščijo. Inštrumenti, za katere se je zdelo, da nimajo notranje vgrajenih možnosti za proizvajanje glasbe iz lastnega telesa – in ki so bili koristni le v toliko, kot jih je bilo mogoče udariti s paličico – postanejo proteze za prvobitno izražanje: iz drobovja, grozovito in strah zbujajoče, toda hkrati tekoče, artikulirano in senzibilno.
    Skladba je bila naročilo za člana Crossfi re Percussion Duo, Jasona Bauersa in Boba Fullexa. Te skladbe nikoli ne bi mogel napisati sam. Skladatelj ima zelo redko priložnost za tako tesno sodelovanje, zato sem globoko hvaležen izvajalcema za dolge ure sestankov, snemanj, prebijanja skozi obupne skice in vaj v zadnjem trenutku, ki so pripeljali do skladbe v končni obliki.

  • Habe, Tomaž

    TOMAŽ HABE (Slovenija, 1947)
    je po študiju violine (L. Pfeifer) in teoretičnega oddelka (J. Gregorc) leta 1970 na Akademiji za glasbo končal študij kompozicije pri B. Arniču in L. M. Škerjancu ter dirigiranje pri dr. D. Švari. Od leta 1970 do 1972 je nadaljeval podiplomsko izobraževanje pri prof. L. M. Škerjancu in U. Kreku. Odtlej je deloval v glasbenem šolstvu. V letu 2002 mu je senat Akademije za glasbo podelil priznanje pomembnih umetniških del na področju kompozicije. Za dosežke na področju pedagoškega dela je bil nagrajen z Nagrado RS za področje šolstva za leto 1997. Je član in predsednik številnih komisij in združenj, med drugim tudi član upravnega odbora Društva slovenskih skladateljev, vodja zborovske sekcije in urednik zbirke Ars SlovenicA. Njegov skladateljski opus obsega nad 380 del: simfonična dela, komorna dela, šest zbirk za otroški zbor, tri zbirke za mešane zbore, skladbe za pihalni, harmonikarski ter mandolinski - tamburaški orkester.

    Sinfonia Carnioli
    Gigue je sedmi stavek iz Sinfonie Carnioli – „soudaška“. Sama simfonija oblikovno združuje oba tipa suit – oblikovno baročnega in drugega, kot niz vsebinsko povezanih stavkov. Gigue je dvodelni stavek z malo spremenjeno temo ljudskega izvora v šestosminskem taktu, ki dopušča inverzno obdelavo.Cel allegro stavek je kot je za Gigue obvezno grajen polifono. Skladba je nastala leta 2002. Prvo izvedbo je dirigiral Milivoj Šurbek in izvedel Orkester slovenske vojske. Delo je doživelo številne izvedbe, saj je bilo z izborom stavkov obvezna tekmovalna skladba v 2. težavnostni stopnji leta 2003, s tremi stavki pa v 1. težavnostni stopnji leta 2005. Skladba je (s posameznimi stavki) na nosilcih zvoka številnih slovenskih godb in v izboru reprezentančnih slovenskih del na plošči Slovenian wind orchestra music v izvedbi pihalnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani.

    Modro rumeno
    je koncertna koračnica, nastala v marcu 2004. Posvečena je bila vstopu Slovenije v EU in prvič izvedena v ta namen z dirigentom Alojzom Zupanom in Delavsko godbo Trbovlje. Skladba po začetnem fanfarnem uvodu predstavi glavno A temo, ki z mostom in B temo zaključuje prvi del. V triu sem namenoma uporabil variirano slovensko pesem: Janez, Kranjski Janez, kam odhajaš danes. Kot je obvezno za koračnico se prvi del ponovi in zaključi s kodo.

  • Harenda, Timothy

    TIMOTHY HARENDA (ZDA, 1987)
    je skladatelj tako akustične kot elektroakustične glasbe. Iz kompozicije je diplomiral na Univerzi v Cedarvillu, magistriral pa na Univerzi Bowling Green State pod mentorstvom Stevena Winteregga, Rogerja O’Neela, Burtona Beermana, Andree Reinkemeyer, Marilyn Shrude in Christopherja Dietza. Trenutno je doktorski študent pri profesorjih Panayiotis Kokoras, Kirsten Broberg in Jon Christopher Nelson na Univerzi v Severnem Teksasu. Pred tem je bil asistent na Univerzi Bowling Green State. Njegove skladbe so doživele praizvedbe na festivalih, kot so SEAMUS, ICMC, EMM, Svetovni kongres saksofonistov in drugi, na svojih koncertih pa ga predstavljajo tudi skupine, kot so ansambel Verge in Tuscaloosa New Music Collective, ki mu je leta 2012 na tekmovanju iz kompozicije podelila veliko nagrado. Z ženo Emily živi v Lewisvilleu v državi Teksas.

    Purple Quartz
    Pusta, kamnita površina kvarca je le maska, pod katero se skriva čudovita, barvita notranjost. Vsak izvajalec v tej skupini uporablja inštrument na dva načina in tako predstavlja dvojno naravo te kamnine. Kamnita zunanjost je predstavljena z udarnim igranjem, ki temelji na hrupu, medtem ko notranja luminoznost odseva v čistosti bolj tradicionalnega igranja.

  • Hisatome, Tomoyuki

    TOMOYUKI HISATOME (Japonska, 1955)
    Naslanjajoč se na idejo baročne retorike in animizma si Tomoyuki Hisatome močno želi komponirati glasbo, ki bi organsko dihala. Proučeval je različne estetike etno glasbe, vključno z njegovo lastno kulturo, in prišel do novih idej z uporabo metodologij, ki jih te uporabljajo. Prejel je prvo nagrado na 14. Kompozicijskem tekmovanju Percussive Arts Society v ZDA, drugo nagrado na 35. Premio Musicale Citta di Trieste v Italiji, prvo nagrado na Tekmovanju gledaliških umetnosti japonskega Ministrstva za kulturo itd. Tomoyuki se je rodil leta 1955 v Tokiu in diplomiral iz politologije na Univerzi Meiji. Po tem, ko mu je italijanska vlada podelila štipendijo, je študiral kompozicijo in dirigentstvo na Konservatoriju G. Verdija v Milanu, nato pa diplomiral na Akademiji sv. Cecilije v Rimu. Zaključil je tudi študij na Podiplomski šoli Univerze za umetnost in glasbo v Tokiu. Sprva je bil izredni profesor na Univerzi v Hirošimi, danes pa je profesor na Univerzi za umetnost Aichi.

    Bamboo Spirits
    Skladba je nastala po naročilu Setouchi Trienala za glasbene dogodke, povezane z nekaterimi razstavljenimi deli. Prvi stavek je v povezavi z instalacijo, imenovano Matrix, ki sta jo na otoku Teshima skupaj izdelala arhitekt Ryue Nishizawa in umetnik Rei Naito. V tej instalaciji voda pronica skozi tla, ob tem pa na poti, ko se zbira v tolmunčkih, ustvarja “izvire”. To je kraj miru in duhovnosti. Drugi stavek se navezuje na delo tajvanskega umetnika Wan Wen Chihja, ki nosi naslov Svetloba Shodoshime in je nastalo na otoku Shodoshima. Gre za velikansko kupolo z veliko luknjo v stropu, ki je izdelana iz 5.000 bambusovih palic z otoka in obkrožena s terasastimi riževimi polji. To ustvarja vtis, kot da se japonska božanstva spuščajo iz nebes skozi luknjo. Tu sem si izposodil slog tradicionalnega ritualnega gledališča Kagura. Skladbo Duhovi bambusa so v notranjosti kupole premierno izvajali Kazuya Kato in njegovi učenci.

  • Hung, Chris

    CHRIS HUNG (Hongkong, 1977)
    je študiral kompozicijo pri prof. Chan Wing Wahuju in prof. Victorju Chanu na Kitajski Univerzi v Hongkongu, kjer je pridobil tudi svoj doktorat. Hungovo glasbo so izvajali v Združenih državah Amerike, Italiji, Nemčiji, Bolgariji, Združenem kraljestvu, na Poljskem, Japonskem, Tajvanu ter v Singapurju in Hongkongu. Obiskoval je tudi predavanja Briana Ferneyhougha, Hansa Thomalle in drugih. Dr. Hung je sodeloval z mednarodnimi ansambli, kot so Sofi a Soloists Chamber Orchestra (Bolgarija), kvartet Ascanio (Italija), Het Collectief (Belgija), Percussions Claviers de Lyon (Francija), Ensemble Modern (Nemčija), Nieuw Ensemble (Nizozemska) itd. Povabili so ga k sodelovanju na številnih glasbenih festivalih, med drugim na 45. Poletnem tečaju nove glasbe v Darmstadtu itd.
    Med njegove najnovejše dosežke štejejo: finalist na mednarodnem tekmovanju iz kompozicije Sibelius 2014; finalist na tekmovanju iz kompozicije “Florence String Quartet Call For Scores” 2014; prva nagrada na mednarodnem tekmovanju iz kompozicije “Sofia 2013”; finalist na mednarodnem tekmovanju iz kompozicije 2011 Singapore Chinese Orchestra itd.

    Vibrant City
    je zvočna realizacija, ki jo navdihuje živahni metropolitanski Hongkong. V tem delu skušam evocirati živahno atmosfero s pomočjo ritmične geste tolkal. Različne kombinacije idiotonskih tolkal se mešajo med seboj v želji po raziskovanju raznolikosti zvočnih barv. Improvizacijski del v skladbo uvaja določeno svobodo, da bi osvobodil zvok sam. Skladbo je julija 2014 v Hongkongu prvič izvedel ansambel Percussions Claviers de Lyon (Francija) na mednarodnem festivalu tolkal (Hong Kong International Percussion Festival 2014).

  • Isaksson, Madeleine

    MADELEINE ISAKSSON (Švedska, 1956)
    je študirala klavir in kompozicijo na Kraljevem kolidžu za glasbo v Stockholmu. S pomočjo štipendij je lahko nadaljevala študij v tujini, sprva v Holandiji in kasneje v Franciji, kjer živi in dela kot skladateljica. Njena glasba je zelo zgoščena, zaznamuje jo bogastvo podrobnosti in opazna raznolikost v obdelavi fraz in različnih zvočnosti, kot tudi uspešno integrirani procesi, ki jih veže skoraj fi zično gibanje in nestalni taktovski načini. Med njenimi kompozicijami – instrumentalnimi, orkestralnimi in vokalnimi – so še posebej vredna omembe njena najnovejša dela: za ansambel, septet Isär (ki je doživel izvedbo na nedavnem festivalu moderne glasbe v Pekingu 2015); za vokalni ansambel, Ciels in Terre de l’absence; in njen drugi duo, Vide supra. Trenutno komponira nove skladbe za simfonični orkester Gävle iz Švedske. Njene skladbe v izvedbi pomembnih ansamblov so bile zelo odmevne na koncertih in festivalih po Evropi, Aziji in drugod.

    Ciels
    temelji na besedilu, ki zajema odlomke iz knjige Méteoriques francoskega pesnika Gérarda Hallerja. Ob opazovanju neba in vremensko-časovnih variacij se pojavljajo različne čustvene povezave z zemljo v besedah, zvokih, glasbi: ciels, odtenki neba. zamenjava z angleškim besedilom

  • Ivičević, Mirela

    MIRELA IVIČEVIĆ (Hrvaška, 1980)
    je diplomirala iz kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Zagrebu in zaključila podiplomski študij iz kompozicije za medije in uporabno glasbo na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, podiplomsko pa je študirala tudi v Grazu. Večino njenega umetniškega dela sestavljajo konceptualna in interdisciplinarna dela, v katerih so uporabljeni zvoki ali drugi stranski produkti resničnosti, ki ji vladajo mediji, z namenom naslavljanja vprašanja, kot so identiteta, drug(ačn)ost in svoboda v sodobnih družbenih okoljih. Je avtorica akustičnih, elektroakustičnih in intermedijskih del, kot tudi zvočnih instalacij, glasbe za fi lm in gledališče ter treh oper (The Threefairlady Opera za Zagrebški glasbeni bienale 2007, Karussell za ISCM/WienModern 2013 in 853211DREAMGIRLS! za Zagrebški glasbeni bienale 2015). Mirela sodeluje z mnogimi ansambli in umetniki na različnih področjih v vrsti transžanrskih projektov tako v Evropi kot zunaj nje. Med nedavnimi nagradami so nagrada Rudolf Matz Društva hrvaških skladateljev, nagrada Josip Štolcer Slavenski 2013 za skladbo za glasbeno gledališče PLANET 8, kot tudi Štipendija za kompozicijo republike Avstrije (2014). Poleg umetniškega udejstvovanja je aktivna šes kot producentka in sokuratorka Splitskih dni nove glasbe, mednarodnega festivala najnovejše glasbe in povezanih umetniških oblik, ki se odvije vsaki dve leti v Splitu na Hrvaškem.

    Goldspell
    Raziskovanje anatomije strahu, neznanega. Začetna točka: stereotipni, neskončni temačni labirint groze v slogu fi lmskih grozljivk. Slišno soočenje z obupanim in na propad obsojenim poskusom ubežati personifi kaciji groze, ki – kot je to običajno v fi lmih groze – namerava pogoltniti, popolnoma preobraziti svojo žrtev. Čeprav se ga je treba najprej navaditi, v tem ognjenem zlatem črevesju groze še zdaleč ni tako hudo, kot bi pričakovali.

  • Jašovec, Uršula

    URŠULA JAŠOVEC (Slovenija, 1986)
    se je učila klavir pri prof. Martini Golob Bohte, orgle pri Veroniki Šarec in prof. Mariu Perestegi, glasbeni stavek pri prof. Janezu Osredkarju, glasbeno pedagogiko, dirigiranje in petje pri prof. Egonu Bajtu, kompozicijo pa pri zasl. prof. Pavlu Mihelčiču. V šestih letih komponiranja je prejela pet nagrad in sodelovala pri petih večjih projektih. Napisala je čez 60 originalnih skladb, 75 priredb in imela 118 krstnih izvedb. Piše glasbo za otroke, vokal, komorne zasedbe in komorne orkestre. Njen moto je: Ta trenutek!

    Karōshi
    Beseda karōshi izvira iz japonščine in v dobesednem prevodu pomeni “smrt zaradi prekomernega dela”. Japonci ta pojav navajajo kot posebno vrsto vzroka smrti. V večini primerov gre za srčni infarkt in možgansko kap zaradi stresa v službi, v zadnjih letih pa se beseda nanaša tudi na vse ostale oblike smrti povezane s prevelikim pritiskom službe na delo. Lahko rečemo, da stres v službi ni prisoten samo na Japonskem in ker je tega čedalje več tudi širom sveta, sem se odločila portretirati moment, ko je človeku v življenju dovolj vsega, ko je tako utrujen od dela in pritiskov družbe, da enostavno ne more več in je na robu obupa. “Slišimo” lahko raznolike misli in občutja, ki jih človek občuti v takšnem momentu, konča pa se s katarzo, katera...
    Kakšna je ta katarza, je prepuščeno vam...

  • Jež Brezavšček, Brina

    BRINA JEŽ BREZAVŠČEK (Slovenija, 1957)
    je diplomirala iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Urošu Kreku; študirala je tudi muzikologijo in klavir. Kasneje se je izpopolnjevala na mojstrskih tečajih za klavir in kompozicijo (Hrvaška, Madžarska, Avstrija) ter v elektronskih studiih (RTV Beograd, CIRM Nica, GRM Pariz). Njene skladbe so izvajali na festivalih za sodobno glasbo in koncertnih prizoriščih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Nemčiji, Švici, Franciji, Avstriji in Združenih državah Amerike. V njenem opusu je v ospredju predvsem komorna glasba, napisala je blizu 50 tovrstnih del. Poseben interes ima za vključevanje odrskih elementov. Občasno se posveča elektroakustični kompoziciji in delom za orkester. Piše tudi vokalno glasbo in dela za otroke in mladino.
    Njena glasba je zajeta v ospredju naprednega glasbenega razmišljanja s tehnikami in idejami, ki jih je povzela iz glasbene avantgarde poznega dvajsetega stoletja. Posebna moč glasbene materije je v modernih instrumentalnih postopih, ki jih skladateljica kombinira s subtilnim občutkom za kreiranje zvoka. (Povzeto po Niallu O' Loughlinu iz spremne besede k avtorski zgoščenki).

    Stones Apart (Osameli kamni)
    Vsebinska podstat, ki je vodila nastajanje dela je odmik, okamenevanje našega odnosa do najdragocenejšega, kar nam je dano. Predstavljam si namišljeno pokrajino s posameznimi, osamelimi kamni, simboli naših okamenitev, ki pa se vendar napajajo, rastejo in pomagajo vrtincu pogona časa in delovanja. Potem jih ozaveščamo, opazujemo, razbijamo, raztapljamo. Skladba je oblikovana kot zaporedje petih odslikav kamnov, kjer v fl avti nastopajo različno tretirani multufoniki, v harfi pa so nežni udarci s kladivom. Ti deli delujejo nekoliko statično. Sledijo komentarji in premisleki v bolj dinamičnem načinu. V skladbi sem iskala zvene sodobnih razširjenih instrumentalnih tehnik, ki oblikujejo zvočno tkivo skupaj s kratkimi melodičnimi drobci in zagoni.
    Skladbo posvečam izvajalkama, ki bosta delo premierno izvedli, moji hčeri, fl avtistki Anji Brezavšček in harfi stki Tini Žerdin.

  • Jež, Jakob

    JAKOB JEŽ (Slovenija, 1928)
    je končal študij glasbene zgodovine leta 1954, ob tem pa je študiral kompozicijo pri Marijanu Lipovšku in Karlu Pahorju. Ves čas je poklicno deloval v glasbenem šolstvu. Bil je profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Med večjimi vokalno-instrumentalnimi deli izstopajo kantate Do fraig amors (1968), Brižinski spomeniki (1971) in Pogled zvezd (1974), sicer pa je avtor številnih vokalnih in komornih del, ki odražajo visoko umetniško vrednost. Znatnejši del svojega ustvarjanja je posvetil zborovski glasbi za otroške, mladinske in odrasle zbore. V njegovem ustvarjanju je čutiti tesno navezanost na Kogoja, katerega zapuščino je pripravljal za tisk. Kot skladatelj srednje generacije predstavlja samoniklo osebnost, ki se sicer naslanja na sodobne kompozicijske vzore, vendar jih podreja svojim lastnim vsebinsko-izraznim vzgibom. Izredne zvočne učinke dosega z včasih nenavadnimi, a originalnimi kombinacijami vokala in instrumentala. Pri izbiranju besedil za svoje vokalno-instrumentalne kompozicije rad poseže tudi v slovensko kulturno zgodovino.

    Prelivi
    Potem ko sem dokončal mojih Deset pesmi (Ed. DSS 1431, 1996), ki sem jih napisal v bolj tradicionalnem, modernističnem slogu, sem naletel na pesniško zbirko Milana Dekleve (Mushi mushi, 1971). Branje teh pesmi me je spodbudilo k abstraktnejšim oblikam izraza, v katerih melodična linija ni zaokrožena na tradicionalen način, ampak obogatena z nenavadnimi skoki in zastojis. Podobno kombinira kontrastne lastnosti klavirski del: na nekaterih mestih kontemplativna meditacija, na drugih živahno utripanje. Te štiri miniature posvečam zvestima izvajalkama mojih del, Barbari Jernejčič Fürst in Gaivi Bandzinaite, kot prispevek k njunima sicer že bogatima repertoarjema za samospev.

  • Juhart, Luka

    LUKA JUHART (Slovenija, 1982)
    se že vrsto let posveča sodelovanju s sodobnimi skladatelji. Redno sodeluje z Urošem Rojkom, Vinkom Globokarjem, Thomasom Larcherjem, Clausom-Steff enon Mahnkopfom, Eduardom Demetzem, Klausom Huberjem, Bojano Šaljić Podešva, Vitom Žurajem, Arturom Fuentesom in številnimi drugimi skladatelji. Ta zvočna srečanja so danes že dobro dokumentirana na nosilcih zvoka. Njegovi posnetki so izdani pri Zavodu Sploh in založbiL‘innomable, založbi NEOS,Transit in ORF. Ne gre pa pri vsem tem preprosto za specializacijo. Poglabljanje v sodobno zvočnost je pri Juhartu nekaj več kot le iskanje in zapolnjevanje repertoarne niše. Tako je ves čas študija obiskoval pouk in mojstrske tečaje pri specialistih za staro glasbo in še danes to glasbo redno igra med drugimi s Camerato Zürich, Thomasom in Patrickom Demenga, Christophom Bossertom in Volkerjem Jacobsenom. Od leta 2012 predava na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je tudi vodja katedre za sodobno glasbo. Sam je študiral na Državni visoki šoli za glasbo v nemškem Trossingenu v razredu prof. Huga Notha, h kateremu je odšel po opravljeni Glasbeni gimnaziji v Mariboru pri prof. Andreju Lorberju. Podiplomski študij je v mojstrskem razredu prof. Stefana Hussonga na Visoki šoli za Glasbo v Würzburgu zaključil leta 2008.

    hrUP
    Cilj skladbe je razširiti zvočni spekter instrumenta, hkrati pa projicirati akustično, vizualno in čustveno zmešnjavo, ki jo doživljamo v vsakdanjem življenju. J. Cage je nekoč dejal: “Kjerkoli smo, slišimo hrup. Če ga ignoriramo, nas moti. Če mu prisluhnemo, nas navduši. ” Skladbo sem posvetil Vinku Globokarju, s katerim sem precej sodeloval in katerega glasbo resnično občudujem, bil pa je tudi osrednji skladatelj Slowind festivala 2013, na katerem sem skladbo tudi krstno izvedel.

  • Khubeev, Alexander

    ALEXANDER KHUBEEV (Rusija, 1986)
    je diplomiral na Moskovskem konservatoriju P. I. Čajskovski leta 2011 (v razredu Yurija Kasparova) in tam leta 2014 zaključil tudi podiplomski študij. Bil je prejemnik nagrad v Italiji, Rusiji, Ukrajini, ZDA in Argentini. Leta 2014 je prejel štipendijo za Poletni tečaj v Darmdstadtu. Njegovo glasbo igrajo na koncertih v Italiji, Franciji, Nemčiji, Španiji, Armeniji, ZDA, Argentini, Rusiji, Ukrajini in na Cipru, na festivalih kot so Beneški bienale, Poletni tečaji v Darmstadtu, MATA, Quandensprunge, Gaudeamus Musicweek, moskovski Forum in mnogi drugi. Njegove kompozicije so izvajali ansambli, kot so Uusinta, Vortex, Aleph, ExNovo, Vertixe Sonora, IEMA, Modern Ensemble iz Illinoisa, Moskovski ansambel za sodobno glasbo, Studio ansambel za novo glasbo, Tolkalni ansambel Mark Pekarsky ter GAM-ensemble in eNsemble. Glasbo Alexandra Khubeeva prenašajo na radiih v Franciji, Nemčiji, ZDA, Rusiji in drugod. Leta 2011 je bil rezidenčni skladatelj skupine GAM-ensemble. Je član Združenja ruskih skladateljev.

    String quartet №2
    Ena glavnih idej kvarteta je bila vzpostavitev “sintetičnega” ansambla: ansambla, ki je popolnoma akustičen, toda zveni kot elektronska glasba. Vsi inštrumenti so preparirani s koščki stiroporja, kar jim daje popolnoma nove zvočne lastnosti: ne le drugo vrsto zvočne barve, temveč tudi tonsko obogatitev (sposobnost izvajanja multifonikov in subharmonskega spektra). Ta material omogoča skladatelju, da na žanr godalnega kvarteta pogleda z neobičajne perspektive.

  • Kim, Heera

    HEERA KIM (Južna Koreja, 1976)
    je študirala kompozicijo in elektronsko kompozicijo s prof. Yorkom Hoellerjem (kompozicija) in prof. Hansom Ulrichom Humpertom na Kölnskem kolidžu za glasbo in kasneje pri Wolfgangu Rihmu v Karlsruheju. Med letoma 2011 in 2013 je obiskovala Cursus 1 in 2 na IRCAM-u v Parizu. Je dobitnica prve nagrade na Forumu Ost&West Prize (kompozicijsko tekmovanje ansambla Zurich Ensemble for New Music) kot tudi nagrade Walter Witte, nagrade BMW za kompozicijo v okviru Musica Viva v Münchnu ter nagrad na tekmovanju iz kompozicije Günter Bialas, Berliner Opernpreis in Toru Takemitsu. Je prejemnica umetniške delovne štipendije Unesco-Aschberg (2009) in štipendije Young Art Frontier korejskega Sveta za umetnost (2001-2012).

    Pan
    Obstaja korejski rek “napraviti sceno” (narediti “Pan”), ki se uporablja, ko želimo prenesti občutek pričakovanja pred nastopom ali koncertom, kot v “No, zdaj pa pokaži, kaj zmoreš”. Fraza se nanaša tudi na trenutek, preden nekoga obsede duh na kraju, pripravljenem za izganjanje zlih duhov. Beseda “Pan” pomeni tudi oder ali stanje v situaciji, ki se trenutno odvija. Med vsemi temi pomeni sem želela izraziti stanje napetosti, preden se nekaj zgodi. Ker šest igralcev skupaj ustvarja en sam ansambelski zvok, se mi je zdelo pomembno uvesti element, ki predstavlja sposobnosti posameznega igralca; z drugimi besedami, želela sem, da vsak od igralcev nastopi z visokokvalitetno izvedbo, virtuoznostjo in hkrati soustvarja enoten zvok ansambla.

  • Kocen, Iztok

    IZTOK KOCEN (Slovenija, 1986)
    je zaključil študij Glasbene pedagogike na Ljubljanski Akademiji za glasbo, sedaj pa je redni študent podiplomskega študija na oddelku za Kompozicijo in glasbeno teorijo, v razredu Dušana Bavdka. Njegove skladbe so doživele uspešne izvedbe tako v tujini (Madžarska, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, …), kot tudi na domačih tleh. Na poustvarjalnem področju je aktiven predvsem kot zborovodja PAZ Vinko Vodopivec, korepetitor in pianist, ter sodeluje z različnimi vokalno-inštrumentalnimi zasedbami.

    Through the night
    Konec svetlobe ali pot v očiščen dan? Poglabljanje v temo ali svoboda neopaznosti? Dekadenca ali novo življenje?

  • Kopač, Peter

    PETER KOPAČ (Slovenija, 1949)
    je diplomiral iz kompozicije in klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že petnajstleten deček je zapustil svoj rojstni kraj Jesenice na Gorenjskem in se posvetil študiju glasbe v Ljubljani. Kot srednješolec je občudoval osebnost in dela skladatelja Zvonimirja Cigliča, za študij kompozicije pa se je odločil pri skladatelju Lucijanu Mariji Škerjancu, pozneje pa še pri Urošu Kreku. Skladatelj ima posebno afi niteto do klavirja, k čemur ga je znala že v času študija spodbujati njegova profesorica, priznana slovenska pianistka Hilda Horak, in kar se odraža tudi v njegovih skladbah za ta inštrument. Peter Kopač je kot eden zadnjih študentov obeh svojih profesorjev začel svojo ustvarjalno pot pod svojstvenim vplivom obeh, vendar je pozneje našel svojo karakteristično ustvarjalno pot, na kateri išče nove izrazne možnosti, vendar z že preizkušenim asketsko izbranim zvočnim materialom od pentatonike, kromatične in celotonske lestvice do arhaičnih modusov, in modifi ciranimi ustaljenimi oblikami kot je sonatna, ali pa variacijska. Njegova dela so izvajana v Evropi, v ZDA in na Kitajskem. (V. Kopač)

    Chaconne
    Skladba Chaconne za marimbo in harfo je nastala v poletnih mesecih 2015. Preizkušena variacijska oblika in simbioza obeh inštrumentov prinašata noviteto liričnega značaja.

  • Kos, Božidar

    BOŽIDAR KOS (Slovenija, 1934-2015)
    je bil skladatelj, pedagog in teoretik. V Sloveniji je študiral violončelo, klavir, glasbeno teorijo in strojništvo, dejaven je bil tudi kot jazzist in aranžer po vsej Evropi, nato pa se je leta 1965 preselil v Avstralijo, kjer je študiral kompozicijo z Richardom Mealejem na Univerzi v Adelaidi. V Darmstadtu v Nemčiji je obiskoval predavanja G. Ligetija, B. Ferneyhougha, M. Kagela in C. Halff terja iz kompozicije in glasbene analize. Poučeval je na Torrens College of Advanced Education, na Univerzi v Adelaidi in Konservatoriju za glasbo v Sidneyu, kjer je bil predstojnik oddelka za kompozicijo in glasbeno tehnologijo do leta 2002. Od leta 2008 je živel v Sloveniji in bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ker je deloval pretežno v orkestrskih in komornih glasbenih žanrih, je Kos pisal glasbo, ki raziskuje razmerja med glasbeno obliko, harmonijo, zvočno barvo in teksturo. Svoj slog je našel v skrbno strukturirani in harmonsko občutljivi glasbi, osnovani na harmonskih in subharmonskih spektrih, ki vključujejo mikrotone različnih veličin.

    Spectrum
    Naslov se nanaša na harmonski ali alikvotni spekter, ki je osnova za vertikalno organizacijo tonske višine v tem delu. Glasbeni material je preslikan na harmonski spekter 32 alikvotnih tonov. Vsaka naslednja plast glasbene snovi je preslikana na spekter z drugačnim osnovnim temeljnim tonom in na ta način ustvarja sosledje nepopolnih ali pomanjkljivih spektrov, od katerih vsak pripada drugi osnovi. Ta kompozicija temelji na zgodnejšem delu z istim naslovom za bas klarinet, marimbo in trak, v katerem sestoji gradivo za trak iz čistih alikvotnih tonov na eni strani in kompleksnih zvokov FM na drugi. Alikvotni toni so v popolnem harmonskem razmerju drug z drugim, organizacija zvokov FM pa temelji na kromatično uglašenem spektru in tako ustvarja določeno neskladje med sistemoma. Pričujoče delo je zasnovano na tem istem sistemu, pri čemer nekateri instrumenti v orkestru igrajo tonsko gradivo v višini, ki pripada harmonskemu spektru, drugi pa gradivo, ki pripada kromatično uglašenemu spektru. Temu ustrezno se neskladje pojavi tudi med višino tonov, ki jih igra bas klarinet in tistimi, ki jih igra marimba.

  • Kranebitter, Matthias

    MATTHIAS KRANEBITTER (Avstrija, 1980)
    je študiral kompozicijo, elektroakustično kompozicijo, kompozicijo za fi lm in medije ter klavir na Dunaju, v Amsterdamu in Grazu. Njegova glasba odraža vidike sodobne družbe medijev, zgoščeno nalaganje in mašenje cenenih zvokov vsakodnevnega življenja v živahno barvno in hiperheterogeno zvočno poplavo, komično, groteskno popačenje klišejskih glasbenih gest z ironično ambivalenco, katerega cilj je kulture osvobojena Art brut v glasbi. Njegova dela so bila nagrajena med drugim s prvo nagrado na projektu za mlade skladatelje v okviru festivala Gaudeamus Music Week v Amsterdamu 2009, nagrado na Kompozicijskem tekmovanju Impuls v Grazu 2013, nagrado občinstva na SKE Austro Mechana 2013, Förderungspreis mesta Dunaj 2014 in druge. Je ustanovitelj ansambla Black Page Orchestra in Unsafe+Sounds Festival – Antidisciplinary Festival / Media Arts Music na Dunaju. V letu 2015 je Matthiasu podelila štipendijo Junge Akademie, na povabilo Akademie der Künste pa potuje v Berlin.

    Minced and bulbous, also: fast
    Razdrobljeni zvoki, razcefrani, sprijeti in napačno priklopljeni, preluknjani in zijoči. Poplava, pomanjkanje asociacij, kaotično, v neravnovesju, in tudi hitro. Skladbo je navdahnilo umetniško delo Dona Van Vlieta alias Captaina Beefhearta, ne zgolj njegov izjemni psihadeličnorockovski album Trout Mask Replica, ampak tudi

  • Krek, Uroš

    UROŠ KREK (Slovenija, 1922-2008)
    skladatelj in pedagog. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študij kompozicije zaključil leta 1947 pri prof. Lucijanu Mariji Škerjancu. Bil je urednik simfoničnih oddaj in kasneje glavni urednik glasbenega programa na Radiu Ljubljana. Od leta 1959 do 1968 je bil znanstveni sodelavec glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani. Od tega leta naprej pa do leta 1982 je poučeval na Glasbeni akademiji v Ljubljani. Bil je profesor kompozicije in teoretičnih predmetov. Uroš Krek je bil tudi večletni predsednik Društva slovenskih skladateljev. V času svojega življenja je veljal za enega najtehtnejših sodobnih komponistov, ki je ustvarjal za vse vrste glasbenih zasedb. V svojo glasbo je rad vpletel tudi folklorne elemente. Folklorno glasbeno izročilo z etničnega ozemlja (od Rezije do Porabja) je tudi zbiral, zapisoval in preučeval. Posnel je 13 etnoloških in etnomuzikoloških fi lmov. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

    Inventiones ferales
    Uroš Krek je svojo koncertantno skladbo Invenziones ferales za violino in godala napisal leta 1962 v spomin svojemu pokojnemu očetu. Narava skladbe je zahtevala posebno obravnavo kompozicijskih sredstev - ta so tu razširjena tudi z uporabo nekaterih prvin dodekafonije. Skladba je oblikovana v treh stavkih z zaporedjem počasi-hitro-počasi. Uvodnemu statičnemu gibanju četrtink kontrastira zelo okrašen in svoboden, rapsodično zasnovan violinski part, kateremu sledi uporaba ljudskega napeva "Bog daj dobro večer", ki pa je skrbno prekrita z drzno poliakordično spremljavo. Drugi stavek Risoluto ima nekaj značilnosti istrske ljudske melodike vendar ostaja v temačnem izraznem svetu, podprtem z ostrimi disonancami. Tretji stavek Lento pa prinaša nekaj več umirjenosti ter preprostosti, zaključi pa se spokojno - kot bi se skladatelj dokončno poslovil od svojega očeta in si povrnil notranji mir.
    Skladba sodi med najbolj uspešne Krekove stvaritve in je pogosto na sporedu naših orkestrov in izvrstnih solistov violinistov. (Črt Sojar Voglar)

  • Kroupová, Olga

    OĽGA KROUPOVÁ (Slovaška, 1966)
    je pričela svoj formalni študij klavirja in kompozicije na konservatoriju, nato pa nadaljevala na Visoki šoli za glasbo v Bratislavi. Med leti 1991 in 1994 se je študijsko izpopolnjevala pri Josefu Soproniju na glasbeni univerzi Franz Liszt v Budimpešti in zaključila podiplomski študij na glasbeni univerzi Detmold v Nemčiji. V svojem skladateljskem delu se osredotoča na simfonično glasbo, pri čemer so njena številna orkestralna dela izvajali znani orkestri, kot so simfonični orkestri NDR Hamburg, MÁV (Budimpešta), orkester Slovaškega radia (Bratislava), Filharmoniki iz Magdeburga, Orchestre symphonique et lyrique iz Nancyja, Detmolder Kammerorchester in Sächsische Kammerphilharmonie. Leta 2000 je postala laureat na mednarodnem tekmovanju iz kompozicije na Dunaju, kjer je prejela prvo nagrado za odrsko/orkestrsko skladbo Katze mit Hut. Sledila so naročila mnogih glasbenih ustanov, med njimi Orkester saksofonov Raschèr, Kvartet saksofonov Tetraphonics, ansambel Horizonte, Weimarer Werkstatt in ansambel Calmus. Skladbe Olge Kroupove izvajajo v deželah od Evrope do Čila, pa tudi v ZDA in Južni Koreji. Trenutno je zaposlena kot lektorica glasbe pri Schott-Verlag.

    Gryllus Musicalis
    je navdahnila neizmerna lepota zvoka, ki sem jo doživela ob poslušanju petja čričkov na travniku. Mogoče je bilo uglasiti uho na ta oblak drobnih glasov in si predstavljati popolnost zvoka, Harmonio Mundi. Bilo je nekaj božanskega, iz nekega drugega sveta. Je morda moja skladba prevod tega, kar so zaznali moji čuti, kar sem slišala, trenutek, ki je pustil globok vtis v mojih možganih?
    Kot sugerira podnaslov Koncertantna glasba za violine in soliste, ima skladba koncertantni prizvok, toda s kompozicijskimi elementi, ki jo približujejo formalnemu simfoničnemu loku. Skušala sem pretopiti koncertantno intimnost v vihravost simfonije. Močno se čuti prisotnost večje glasbene oblike, celo kadar je ta skrajšana ali zgolj sugerirana. Po drugi plati se lahko poslušalec sprašuje, koliko solistov pravzaprav nastopa. Širše se violine delijo tako, da se pogosto zdi, kot da so igralci v delih tutti so-solisti.

  • Lebar, Tilen

    TILEN LEBAR (Slovenija, 1993)
    saksofonist, komponist in komorni glasbenik. Končal je dodiplomski študij saksofona v razredu red. prof. Matjaža Drevenška. S kompozicijo se kot samouk ukvarja od svojega štirinajstega leta starosti. S komorno skupino Terminus in Onculu je leta 2014 odigral cikel koncertov v sklopu GM Odra, kjer je predstavil svojo avtorsko delo Plus de jouir, ki so ga kritiki označili za ekspresionizem nove dobe. Leta 2015 je Brass Band Maribor premierno izvedel njegovo prvo orkestrsko delo Dotik. Je aktivni član Studia za sodobno glasbo pod mentorstvom Uroša Rojka in Luke Juharta. Izpopolnjeval se je pri Claudu Delanglu, Jeanu Denisu Michatu, Nenadu Firštu, Michelu Marelliju, Larsu Mlekuschu, Mihi Rogini, Dušanu Bavdku...

    Trop
    Naslov skladbe v prevodu pomeni Prekomerno. Izraža tri stanja človeškega duha in sicer: delirij, ekstazo in stimulacijo. Izkustvo tretjega sveta, nepojasnjenega in neznanega, ki živi in obstane v večnosti. Ironija življenske igre.

  • Lebič, Lojze

    LOJZE LEBIČ (Slovenija, 1934)
    skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec, je po maturi na gimnaziji Ravne diplomiral iz arheologije na fi lozofski fakulteti v Ljubljani (1957); na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini (diplomiral 1972) in dirigiranje pri Danilu Švari. Skladateljsko je izšel iz skupine Pro musica viva, v sedemdesetih letih se je izpopolnjeval na Poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972) in v elektronskem studiu Radia Beograd. Po intenzivnem in kritičnem soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami je izoblikoval svojo osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo in meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Zvest je umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti. Sklada za vse vrste zasedb. Njegova dela so bila izvajana na številnih festivalih – ISCM (Svetovni glasbeni dnevi Bruselj 1981, Zürich 1991, Bukarešta 1999, Yokohama 2001, Ljubljana 2003, Zagreb 2005, Vaxjö 2009), Musikbiennale Berlin, Biennale Zagreb, Varšavska jesen in drugi. Njegova dela uvrščajo v sporede ugledni domači in tuji solisti ter ansambli. Leta 1994 je Lojze Lebič za skladateljski opus prejel Prešernovo nagrado. Od leta 1995 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 2003 je bil izvoljen za zunanjega člana Kraljeve fl amske akademije za znanost in umetnost Belgije, 2012 pa tudi za člana Hrvaške Academia Scientiarum et Artium.

    Godalni kvartet
    Nastanek Godalnega kvarteta je leta 1982 vzpodbudilo naročilo založbe PETERS iz Leipziga. Delo se oblikovno členi v štiri med seboj povezane enote – stavke, ki se kdaj močno prepletajo, pa tudi ostro ločujejo – tako po rabi sredstev, kompozicijskih prijemov, kot po raznoliki igri štirih solistov.
    Kvartet je na Festivalu v Radencih prvi izvedel zagrebški Godalni kvartet Klima (1983), Ensemble für neue Musik ga je leta 1985 predstavil v Berlinu, 1989. pa ga je na 17. Pan Music Festivalu v Seulu izvedel Pan String Quartet iz Koreje. Za prvo slovensko – doslej tudi najboljšo – izvedbo tega zahtevnega dela so poskrbeli mojstri današnjega koncerta, Godalni kvartet Dissonance.

  • Ledoux, Claude

    CLAUDE LEDOUX (Belgija, 1960)
    Skladbe Claudea Ledouxa kažejo pristop, ki se naslanja na glasbeno sintezo, da bi izrazil mnogotere lastnosti našega fragmentiranega sveta. To spodbuja skladatelja k ukvarjanju z zvočnimi introspekcijami s pomočjo tehnologije (odraz raziskovanja elektronske glasbe). Zanimanje za azijsko glasbo ga je vodilo k raziskovalnemu delu, ki ga je opravil v Indiji, Kambodži, Vietnamu, Indoneziji in na Japonskem, da bi se naučil tamkajšnje tradicionalne umetnosti in razmislil o razmerju med izvajalcem in njegovim/ njenim inštrumentom. V svojem glasbenem delu nato napravi sintezo vseh elementov v zvočno razkošnem okolju, pri čemer želi ponovno priklicati enotno občutenje melodije in emocije, kot ga je okušal ob srečanju različnih imaginarnih kultur. Claude Ledoux je tudi profesor na Visokem nacionalnem konservatoriju za glasbo in ples (CNSM) v Parizu in na Arts2 v Belgiji. Nedavno je bil gostujoči profesor na Univerzi Campinas v Braziliji, povabilo pa je dobil tudi s Konservatorija v Šanghaju. Od januarja 2005 je član Kraljeve belgijske akademije.

    Crossing Edges
    V tej skladbi si predstavljam glasbo, ki ima nekatere “robove”, ki se križajo in prekrivajo kot v prikazih 3D geometričnih fi gur v dveh dimenzijah. V moji glasbi zato ta koncept odraža imaginarno potovanje kot nihanje med sanjano Kitajsko in domišljijo Zahoda. Poleg tega so me pogovori z dolgoletno prijateljico in slikarko Liu Shu-Tsin o ostankih kitajske misli v grafi čnih prikazih njenih novejših slikarskih del navedli na idejo formalnega procesa v skladbi Crossing Edges. Z glasbenega vidika to rezultira v dve ekspresivni stanji, ki se izmenjujeta od začetka do konca skladbe: eno melodično, horizontalno in ciklično, mehko in zasanjano, ki izrablja resonance posameznih primerov iz kitajske tradicionalne glasbe, drugo živahno in energično, osvetljujoč kvalitete erhuja skozi harmonska sosledja, ki izvirajo iz analize zvočne barve samega inštrumenta.
    Skladba Crossing Edges je posvečena Lu Yiwen.

  • Lee, Eun Young

    EUN YOUNG LEE (Južna Koreja)
    je med drugim delala z New Music Ensemble iz New Yorka, kvartetom Pacifi ka, eighth blackbird, Komornim orkestrom sv. Pavla, ansambli dissonArt, Antico Moderno in mise-en. Mnoga njena dela so nastala po naročilu; prejela je tudi vrsto nagrad, med njimi prvo nagrado na Mednarodnem kompozicijskem tekmovanju Tsang- Houei Hsu na Tajvanu. Njene skladbe so bile izbrane za radijske prenose na Art of the States ter v okviru Združenja evropskih radijskih postaj (EBU) in Korejskega združenja radijskih postaj (KBS). Doktorirala je na Univerzi v Chicagu leta 2011 in postala redna fakultetna članica na Bostonskem konservatoriju leta 2014.

    a quiet way
    Časovno načrtovanje je vse v našem življenju. Ko človek komponira, kuha, se srečuje z ljudmi itd. daje timing vseh teh izkušenj popolnoma različne rezultate. Pesem Emily Dickinson me je spomnila na zgodbo prijateljice; zgodba je bila emocionalno zelo kompleksna, ker se ni zgodila ob najbolj primernem času. Poezija lahko pogosteje kot druge umetnosti koncizno izraža takšna kompleksna čustva in ideje: ljubezen, osamljenost, spomini, brezup in up v enem, lepota in žalost. Dickinson to počne na njej lasten “minimalističen”, toda poglobljen način, in jaz sem skušala priklicati te lastnosti v moji postavitvi besedila.

  • Lee, Jae-Moon

    JAE-MOON LEE (Južna Koreja, 1982)
    je diplomiral iz kompozicije na Univerzi Chung-Ang v Južni Koreji. Nato se je preselil v Veliko Britanijo, da bi nadaljeval študij kompozicije, in magistriral na Kraljevem severnem kolidžu za glasbo ter pridobil še podiplomsko diplomo na Konservatoriju v Birminghamu. Trenutno je doktorand na Univerzi Cambridge.
    Londonski simfonični orkester pa je napisal orkestralno skladbo kot del Sheme Panufnik za mlade skladatelje. Imel je avtorski koncert na festivalu World Event Young Artists v Nottinghamu in bil sprejet v program Britten-Pears za mlade umetnike v Aldeburghu, v okviru katerega se je udeležil delavnice s Helmutom Lachenmannom. Prejel je številne mednarodne nagrade za kompozicijo, tudi prvo nagrado na Mednarodnem kompozicijskem tekmovanju kraljice Sofi je v Španiji in prvo nagrado na Mednarodnem kompozicijskem tekmovanju Valentino Bucchi v Italiji. Njegove skladbe so bile izbrane za različne mednarodne festivale, kot so Svetovni glasbeni dnevi (ISCM) v Avstriji in na Slovaškem leta 2013.

    String Quartet no. 2: The Marriage of Heaven and Hell
    To delo je moj drugi godalni kvartet, navdahnil pa ga je William Blake s svojo Poroko nebes in pekla. Pojmi kontradikcije in iracionalnosti, ki sta pomembno zastopani v Blakeovem opusu, sta vplivali na moja glasbena raziskovanja in oblikovanje glasbe v kompozicijskem procesu. Melodija, ritem, harmonija in zvočna barva sestavljajo podobe kot “pika in črta” ter “belo-črno”, pri tem pa se meje med nasprotnimi pojmi, razvidnimi v vsakem glasbenem elementu, postopoma razkrajajo in zabrisujejo. Godalni kvartet št. 2 vsebuje torej kontrastne barve, ki jasno delijo skladbo v dve ločeni razsežnosti časa in prostora. V prvi razsežnosti gradim različne zvočne barve s hrupom, medtem pa raziskujem razširjene instrumentalne tehnike. Lastnosti obeh razsežnosti se mešajo, “razkorak” med obema različnima prostoroma in časoma pa ustvarjajo različne teksture.

  • Mălăncioiu, Gabriel

    GABRIEL MĂLĂNCIOIU (Romunija, 1979)
    Dela Gabriela Mălăncioiua so izvajali Neue Vocalsolisten Stuttgart, ansambel Aventure, Hand Werk, L’Arsenale, THReNSeMBle, Palomar, Trio Contraste, Florian Mueller (Klangforum Wien), Bjorn Wilker (Klangforum Wien), Bruce Curlette, Luca Piovesan, pod taktirko dirigentov, med katerimi so med drugim Nigel Osborne, Michael Wendeberg, Eduardo Narbona in Remus Georgescu, na koncertih v Romuniji kot tudi v ZDA, Novi Zelandiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Norveški, Italiji, Irski, Ukrajini, Makedoniji ter na Poljskem in Madžarskem. Gabriel je član združenja Société des Auteurs Compositeurs et Editeurs de Musique (SACEM), Romunske zveze skladateljev (UCMR) in romunske sekcije Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM). Trenutno poučuje kompozicijske tehnike in glasbeno analizo na Fakulteti za glasbo in gledališče Zahodne univerze v Timişoari.

    Hommage a Papaji
    je poklon enemu najpomembnejših mistikov s konca 20. stoletja, Indijcu Hariwanshu Lal Poonji, ki so ga učenci klicali Papaji. Vsak njegov govor se je pričel s pozivom “Naj med vsemi bitji vesolja vladata mir in ljubezen” in to besedilo se pojavi tudi ob koncu moje skladbe. Melodične strukture skladbe pretežno uporabljajo vokalizacijo, edini uporabljeni besedi pa sta sveti zvok “Aum” in beseda “Shanti”, ki pomeni “mir”. Kontrastni material, ki daje skladbi njen ritmični značaj, uporablja izmišljeni jezik z ritmičnimi vzorci, ki so značilni za indijsko glasbo. Dva elementa – melodični in ritmični – naj bi bila komplementarna, njuna uravnoteženost pa vodi k dinamičnemu ravnovesju, o katerem pogosto govori Papaji.

  • Matičič, Janez

    JANEZ MATIČIČ (Slovenija, 1926)
    skladatelj, pianist in pedagog je leta 1950 na Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije v razredu L.M. Škerjanca ter leto kasneje iz dirigiranja pri D.Švari. Nekaj let je bil predavatelj na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani (kontrapunkt, glasbena analiza in klavir), nato pa je študij kompozicije nadaljeval v Parizu pri Nadji Boulanger. Leta 1962 se je priključil Groupe de Recherches Musicales na francoskem radiu pod vodstvom Pierra Schaeff erja. Nekatera elektroakustična dela so nastala tudi v drugih studiih (Bourges, RTV Beograd). V informatiki in glasbeni kompoziciji se je pridružil raziskovanjem po sistematiki računalniške tehnike, ki jih je takrat vodil Pierre Boulez (IRCAM). Med najvidnejše Matičičeve skladbe štejemo dve Simfoniji, dva Koncerta za klavir in orkester, Koncert za violončelo in orkester ter Koncert za violino in orkester. Izrazit je predvsem njegov klavirski opus: štiri Sonate, štiri Suite, Gemini za dva klavirja, dve seriji Etud, tri levoročne Etude in druge skladbe (Utripi, Intermittences, Resonances, Danses grotesques itd.). Poleg prištevamo tudi številna komorna in violinska dela. Za svoje delo je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade. Leta 1987 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU, leta 2007 pa je postal redni član te ustanove. Istega leta ga je Slovenija počastila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

    Kozmofonija
    Ta skladba je bila naročilo “Groupe de Recherches Musicales” v Parizu za Festival Gulbenkian v Lizboni leta 1970. Delo se predstavlja v obliki koncertne skladbe, v kateri ima klavir vlogo solista, spremljanega in podprtega s strani elektroakustičnega tonskega materiala na magnetofonskem traku. Klavir se s pomočjo kontaktnih mikrofonov, ki posnamejo le nekatera tonska območja, mestoma tudi sam vključi v to elektronsko ovojnico zvokov, predvajanih preko zvočnikov. Ves elektroakustični material na magnetofonskem traku je bil v celoti ustvarjen s strani avtorja v studiih GRM francoskega radia. Osnovna oblika bi lahko bila podobna nekemu koncertantnemu klasičnemu delu: uvodni orkestralni del (Introdukcija), tukaj seveda zastopan z elektroakustično tonsko materijo, zaključna koda z značilno “poslovilno” karakteristiko in vmesni deli z različnimi nasprotnimi značaji. Ves potek je primerljiv seriji valov, od katerih vsak dosega svojo lastno kulminantno točko. Pri krstni izvedbi v maju 1970 na omenjenem festivalu v Lizboni je delo na klavirju izvedel avtor sam.

  • Mihelčič, Pavel

    PAVEL MIHELČIČ (Slovenija, 1937)
    že vrsto let polno zaznamuje slovensko glasbeno življenje. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1963 v razredu Matije Bravničarja. Uveljavil se je kot glasbeni pedagog, glasbeni publicist ter glasbeni kritik, vrsto let je bil predan glasbeni urednik na Radiu Slovenija, vseskozi pa deluje kot umetniški vodja ansambla MD7 ter spodbujevalec festivalov in koncertov sodobne glasbene ustvarjalnosti. Uspešno je predložil slovensko kandidaturo za organizacijo Svetovnih glasbenih dni (ISCM) in s sodelavci leta 2003 izvrstno izpeljal prestižno prireditev sodobne glasbe. Službeno pot je po skoraj petih desetletjih bogato zaokrožil na Akademiji za glasbo, kjer je najprej deloval kot predavatelj in pozneje kot dekan. Ob upokojitvi je prejel naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Kljub številnim obveznostim organizatorja glasbenih dogodkov in umetniškega vodje ansambla MD7 in festivala UNICUM, osrednjo pozornost posveča skladateljevanju. Njegova dela so že zaživela na zvočnih posnetkih, izvrstni slovenski in tuji poustvarjalci (Berlinski radijski orkester, Dresdenska filharmonija , Pihalni kvintet RIAS Berlin, Pihalni kvintet moskovskega Bolšoj teatra idr.) pa jih predstavljajo širom po svetu na festivalih in koncertih. Za svoje ustvarjalno delo je Pavel Mihelčič prejel več pomembnih priznanj in nagrad. Med njimi izstopajo nagrada Prešernovega sklada (1979), Župančičeva nagrada (1984), red za zasluge Republike Slovenije (2008), zlata plaketa Univerze v Ljubljani in še posebej dragocena stanovska Kozinova nagrada DSS (2007).

    Sedmi angel
    Zborovskih skladb v opusu Pavla Mihelčiča ni veliko in to kljub temu, da ga je, kot pravi skladatelj sam, prav zborovska glasba vedno zanimala. Nastanek kantate za mešani zbor, trobento, rog, pozavno, tri tolkalce in govorca je dodatno spodbudilo naročilo Slovenskega komornega zbora in dirigentka Martina Batič, navdih pa je ustvarjalec našel v poglavju Svetega pisma Razodetje (Apokalipsa). Iz njegove spremne besede ob krstni izvedbi leta 2013 povzemamo: “Besede so mi odprle drugi svet in me spomnile na stvari, ki so se zgodile, ki se bodo zgodile. Čisto na koncu so me prevzele besede, ki govore o vodi in o silah, ki slabo ravnajo z Zemljo in z vsem, kar je na njej. Nekatere besede govori govorec, igralec, ki naj ima prav poseben glas, prav posebno dikcijo. Prav posebno vlogo naj ima svetloba. In v nekem trenutku bi imel najraje temo. Ves čas pa sem mislil na besede, ki se zdijo na prvi pogled podoba domišljijskega sveta, v resnici pa nam ponujajo resnice, ki jih ne gre razumeti dobesedno. Glasba, ki sem jo pisal, je sledila besedam. Ponekod je harmonsko trda, celo groba, drugod je nežna, sferična. Od vsega začetka sem vedel, da bom uporabil trobento in bobne. Bobni naj bodo izraziti, (tako mi je veleval moj domišljijski svet), - zboru v pomoč; trobenta je angelska, rog in pozavna prav tako. Vse pa mora ostati v prostoru, kot da so (vsi) prišli iz sedmega vesolja. Zemlja in vse, kar je na njej in vesolje in vse, kar vemo o njem. Slišim veter, dež in reko žive vode.” (Povzeto po Veroniki Brvar iz zgoščenke Pavel Mihelčič: Svetlobni odsevi)

  • Mihevc, Marko

    MARKO MIHEVC MUNI (Slovenija, 1957)
    Skladatelj pretežno orkestralne in vokalno-instrumentalne glasbe je eden najpomembnejših slovenskih skladateljev simfoničnih pesnitev zadnjega časa. Njegov opus obsega osem simfoničnih pesnitev, devet koncertov, šest kantat, balet, opero ter številna druga orkestralna, komorna in zborovska dela. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je diplomiral iz kompozicije v razredu prof. A. Srebotnjaka in iz dirigiranja v razredu prof. A. Nanuta, študij pa je nadaljeval na Visoki šoli za glasbo na Dunaju, kjer je diplomiral iz kompozicije v razredu prof. F. Burta in nadaljeval študij dirigiranja v razredu prof. O. Suitnerja. Na Inštitutu za glasbeno analizo na Dunaju je leta 1991 magistriral iz glasbene analize v razredu prof. G. Scholtza. Od leta 1995 predava kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v letih 1998-2002 je bil predsednik Društva slovenskih skladateljev, od novembra 2002 pa je odgovorni urednik založniške hiše Edicije DSS. Za svoje delovanje je leta 2000 na Dunaju prejel priznanje “Fritz Kreisler Gesellschaft” za dela za solistične godalne inštrumente, leta 2003 pa mu je Društvo slovenskih skladateljev za njegov simfonični opus podelilo najvišjo strokovno nagrado društva – Kozinovo nagrado.

    Marcus Praesidialis in Himna Evropi
    Skladbi Marcus Presidialis in Himna Evropi za pihalni orkester sta nastali kot prispevek dnevu pridružitve Slovenije Evropi. Prvič sta bili izvedeni na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 2004. V splošnem veselju so si Slovenci ta dan zapisali nov list zgodovine. legendardemiji SOBOTA –

  • Miller, Cassandra

    CASSANDRA MILLER (Kanada, 1976)
    je kanadska skladateljica, njena dela pa izvajajo širom Kanade in Evrope. V skupnosti sodobne glasbe deluje na različnih področjih: poučevanje, pisanje in organizacija. V svoji glasbi Millerjeva raziskuje osupljivo raznolikost sveta, ki jo obkroža, skozi različne načine transkripcije. S tem ko pričakuje od izvajalca, da bo (problematično) ponovno utelesil glasbo nekega drugega časa in kraja, ustvarja razplasteno glasbo, ki odraža nekaj naše pluralne, fragmentirane glasbene kulture. S tem kombinira nenehno raziskovanje nečesa, kar poimenuje “ikonske smeri” glasbe – tj. glasbe, ki gre gor, glasbe, ki gre dol –, in preoblikuje te preproste arhetipe na skrivnostne načine.

    Nemico Orfeo
    My assignment for The Orpheus Project was an excerpt from Ann Wroe’s "Orpheus: The Song of Life" in which she described Orpheus’ connection with the Dionysian cult. The musical material for "Nemico Orfeo" is derived from two sources related to the assignment: the fl utes play a transcription I made of traditional bagpipe music from modern-day Thrace; and the voice and cello play a quotation from Stefano Landi’s opera "La Morte d’Orfeo" (1619), a few lines sung by the Maenads just before they kill Orpheus by tearing his body apart. Then from there, the topic got me thinking about the Dionysian character of Orpheus and how Orpheus seems to represent the tension between the paradigms signifi ed by Apollo and Dionysus. The way I decided to approach that struggle in this piece was to turn (Apollonian) notated concert music into an ecstatic (Dionysian) trance, through the use of intense repetition.

  • Na, Sukju

    SUKJU NA (Južna Koreja, 1981)
    je diplomiral na seulski Državni univerzi pri Shinuh Lee. Kasneje je nadaljeval študij z Beat Furrer na Visoki šoli za glasbo v Grazu, kjer je pridobil magisterij. Njegova dela izvajajo na različnih glasbenih festivalih, kot so mednarodni Poletni tečaji nove glasbe v Darmstadtu, “Voix nouvelles” Royaumont Abbey, Impuls Akademie, Time of Music (Finska), Gaudeamus Muziekweek, Musikprotokoll, Mise-en Music glasbeni festival (New York) in One Month Festival (Koreja). Leta 2014 je prejel štipendijo “STARTStipendium” avstrijske zvezne vlade. Njegova dela so spletno dostopna na Babelscores.

    undersurface
    Avanturistični spust s površine, v katerem boste morda naleteli na nepričakovane stvari.

  • Nørgård, Per

    PER NØRGÅRD (Danska, 1932)
    Imeti Pera Nørgårda za najpomembnejšega danskega skladatelja po Carlu Nielsenu je komajda pretiravanje. Ključni dokaz za to je njegov izjemni glasbeni opus; glasba tako izvirne in globoke misli, da ji ni mogoče najti para v novi nordijski glasbi. V več kot enem smislu je Per popotnik po danski glasbi, njegova potovanja pa so ga popeljala zelo daleč; tako daleč, da se bo morda zdelo, kot da je potoval povsem brezciljno. Težko bo prepoznati na dom navezanega mladega Pera Nørgårda, ki se je pred sodobnim kaosom zatekel v nekaj, kar je poimenoval “vesolje nordijskega uma”, v kalejdoskopskem in dvoumnem Peru Nørgårdu iz šestdesetih let 20. stoletja ali v metafi ziku iz sedemdesetih let, ki išče lepoto, ali ekspresionističnem raziskovalcu iz osemdesetih let. Vendar pa boste ob izbiri pravega fokusa videli, da celoto napolnjujejo isti interesi; vsa potovanja so bila pravzaprav ena in ista pot.

    Singing – Swinging
    V pesmi Singing Dunes je Sonja Dunn z valovitimi in ukrivljenimi ponovitvami besed poustvarila širno puščavsko pokrajino sipin in peska za naše (notranje) uho. Ko najde poezija svoj zvočni “gestalt” v glasbi, se lahko skladatelj nadeja, da bo olepšal besede z uporabo vokalnih in glasbenih poudarkov, ponovitev, žvižganja, sikanja itd. Morda je skladatelju zares uspelo posredovati poslušalcu občutek za melodične linije in odsev, v katerega lovijo valovanje sipin in puščavske pokrajine. V dopolnitev pojočih sipin pesmi Dunnove sem izbral pesem Erika Knudsena, Green Song. Knudsenov tekst nam daje človeško perspektivo in nam kaže preprosto sliko pojočega, zibajočega se otroka v poletnem dežju.

  • Okba, Amr

    AMR OKBA (Egipt, 1972)
    Kmalu zatem, ko je diplomiral iz kompozicije, je Amr Okba prejel državno nagrado za umetniško ustvarjanje (kompozicija) Rome Prize, ki mu je omogočila enoinpolletno bivanje v Italiji. Nagrada, ki spodbuja egiptovsko-italijansko kulturno izmenjavo, mu je dala priložnost, da se seznani z evropsko kulturo. V Italiji je študiral kompozicijo s profesorjem Maurom Burtolottijem. Leta 2008 je Amr pridobil Avstrijsko državno štipendijo za kompozicijo, leta 2009 pa letno Salzburško delovno štipendijo za glasbo. Njegovo glasbo so igrali številni prestižni orkestri in ansambli, kot so Simfonični orkester Radia Stuttgart (dirigent Lukas Vis), Univerzitetni orkester Mozarteum (dirigent Dennis Russell Davies), Simfonični orkester BBC, Simfonični orkester iz Kaira, Bruckner Orchester-Linz (dirigent Dennis Russell Davies), ansambli Wiener Collage, OENM (dirigenta Johannes Kalitzke, Arturo Tamayo), Composer Ensemble in orkester London Sinfonietta (dirigent Diego Masson – Queen Elizabeth Hall). Glasbo Amra Okbaja so predvajale številne evropske radijske postaje, med drugim SWR (Nemčija), ORF/Ö1 (Avstrija), Radio Classica (Španija) in Radio Danska.

    string quartet
    Namen kompozicije je osredotočanje na resonančno atmosfero, ki nastaja med izvajalci, medtem ko igrajo, in z njo prežema glasbo. Ta resonančna atmosfera vključuje različne vrste zvoka: glasove, hrup, govor ali dih, kot tudi druge vrste dejanj, na primer obračanje strani, začetke tona, dotikanje inštrumenta in strun s prsti in dlanmi itd. Predvidene so tudi vizualne, a ne pretirane geste. Ta resonanca mora potovati do publike po štirih zvočnikih, kar pomeni, da zvok ne bo prihajal iz inštrumentov na odru, temveč iz zvočnikov, od katerih bo vsak v svojem kotu dvorane. Vendar pa je treba v nekaterih delih ojačitev izklopiti zaradi pravih akustičnih zvokov inštrumentov na odru.

  • Pahor, Karol

    KAROL PAHOR (Slovenija, 1896-1974)
    skladatelj, violinist in glasbeni pedagog, je izhajal iz Osterčeve kompozicijske šole. Po maturi je prebil 4 leta na fronti, po vojni pa je nadaljeval s študijem glasbe v Trstu, na Dunaju in v Bologni. Ko so ga italijanske oblasti pregnale iz Idrije, kjer je ustanovil glasbeno šolo, je prišel v Ljubljano in postal član opernega orkestra. Kot profesor glasbe in ravnatelj je služboval tudi v Banjaluki, na Ptuju, v Mariboru in v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je svojo ustvarjalnost povezal s prvinami ljudske glasbe, še zlasti z melosi iz Bele krajine, Prekmurja in Istre. Pisal je orkestralne, komorne in klavirske skladbe, zlasti plodovit pa je bil na področju zborovske glasbe. Je Župančičev nagrajenec, za življenjsko delo na področju glasbene ustvarjalnosti pa je prejel Prešernovo nagrado.

    Istrijanka
    Schmittovega slovenskega sodobnika Karla Pahorja vključuje 15 plesnih miniatur v duhu istrske narodne melodike za simfonična pihala. Prvotno je bila napisana za klavir, leta 1950/51 in leta 1956 orkestrirana za simfonična pihala. V miniaturah uporablja istrsko lestvico, kjer z izvirnim odnosom celih tonov in poltonov heksatonike ter belokranjske melodike, s plesnim pridihom in kontrastnimi tempi, samostojno tematično oblikuje vsako miniaturo.

  • Palsson, Páll Ragnar

    PALL RAGNAR PALSSON (islandija, 1977)
    Po tem, ko je večino mladosti igral v skupini Maus, je Páll Ragnar Palsson leta 2004 vpisal študij klasične kompozicije na islandski Akademiji umetnosti. Tri leta kasneje je diplomiral in pričel z magistrskim študijem na estonski Akademiji za glasbo in gledališče, kjer sta ga učitelja kompozicije Helena Tulve in Urve Lippus spodbujala k raziskovanju islandskih psalmov iz 17. stoletja. Ko je na EAMT doktoriral iz kompozicije, se je vrnil na Islandijo in se v najširšem smislu nemudoma vključil v tamkajšnje glasbeno življenje. Prejel je islandsko glasbeno nagrado za najboljšo kompozicijo leta 2013 za skladbo Nostalgia za violino solo in orkester ter zastopal tako Islandijo kot Estonijo na simpozijih in festivalih, kot so Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, ISCM Svetovni glasbeni dnevi in Nordijski glasbeni dnevi.

    Supremacy of Peace
    Severovzhodna Estonija je območje ostrih nasprotij. Pepelnati hribi iz oljnega skrilavca, delo človeških rok, ki v notranjosti žarijo, so v čudnem kontrastu s spokojno okoliško pokrajino s kravami in kmetijamis. Vasice, ki so na pol prazne, saj so tovarno, okoli katere so nastale, že davno zaprli, se zdijo kot neprijetne sanje v divjem gozdu. V Sillamäeju je blizu morja in čudovite plaže, kjer se igrajo otroci, ribnik z jedrskimi odpadki. V Kuremäeju je konvent, kjer nam je mati Alipia povedala: “Tu imamo pridigo sedemkrat na dan. Psalme pojemo vsako uro, podnevi in ponoči. Molimo prav vsako uro dneva. To počnemo že stodvajset let. Zato tu vse tako dobro raste.”

  • Parra, Hector

    HÈCTOR PARRA (Španija, 1976)
    je študiral na Konservatoriju v Barceloni, kjer je prejel nagrade za odličnost v kompoziciji, klavirju in harmoniji. Kompozicijo je študiral z Davidom Padrosom, Brianom Ferneyhoughjem, Jonathanom Harveyjem in Michaelom Jarrellom. Leta 2007 je prejel nagrado na Mednarodnem kompozicijskem tekmovanju Earplay Donald Aird Memorial v San Franciscu, leta 2005 mu je Ensemble Intercontemporain soglasno podelil nagrado Tremplin, fi nalist pa je bil tudi na mednarodnem tekmovanju Gaudeamus. Njegova dela so izvajali Ensemble Intercontemporain, kvartet Arditti, ensemble recherche, musikfabrik, Filharmoniki iz Liègea, holandski simfoniki, francoski Nacionalni orkester Ilede- France, KNM Berlin itd., med drugim na mednarodnih festivalih v Lucernu in Avignonu ter na festivalih Agora-Ircam, Royaumont, Centre Acanthes, Forum Neues musiktheater stuttgartske opere, Novart de Bordeaux, ADK Berlin, Quincena Musical de San Sebastián, Nous Sons Barcelona, Muziekgebouw (Amsterdam) in Luksemburška filharmonija.

    InFALL
    ponuja kozmološko vizijo človeške izkušnje in, podobno kot duh Mahlerja, združuje védenje in emocionalno bogastvo, medtem ko kristalizira določeno zavedanje tragične usode, ki nas pelje v smrt. InFALL je gibanje, ki prikazuje padec proti centru velikega astronomskega telesa zaradi sile privlačnosti. Kot tak se InFALL začne z dveminutnim delom, ki evocira medzvezdno praznino: vrsta komaj slišnih ultrasoničnih visokotonskih šumov, ki jih interpretirajo godala, v kombinaciji s kratkimi izbruhi kipečega zvočnega materiala (piccolo, trobente z dušilcem, tolkala). Drugi del razvija harmonični proces, ki nas potiska proti koncu dela, v katerem se ljudje zavedo svoje tragične usode. Za celoten zaključni del je značilno takorekoč konstantno pospeševanje in nato nastop stretta, ki povzroči, da glasbena snov implodira v tragičnem in silovitem finalu. (Eva Vila, Barcelona 2012)

  • Penšek, Simon

    SIMON PENŠEK (Slovenija, 1988)
    študira kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Uroša Rojka. Poučuje programiranje na SAE Institute v Ljubljani. Njegova dela so bila izvedena doma in po Evropi. Raje kot z notami se ukvarja z zvokom. Tekom študija je razvil elektromagnetni sistem za klavir za vbujanje simpatetičnih resonanc.

    Now I am become Death
    “Sedaj postal sem Smrt, uničevalec svetov.” - R. Oppenheimer

  • Petrić, Ivo

    IVO PETRIĆ (Slovenija, 1931)
    Je leta 1958 diplomiral iz kompozicije in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V letih 1962-1982 je vodil ansambel Slavko Osterc, s katerim je gostoval na koncertih, festivalih in snemanjih širom Evrope. Deset let je bil tajnik Društva slovenskih skladateljev, med leti 1970-2002 pa je bil vodja založniške hiše Edicije DSS. V letih 1979-1995 je bil umetniški vodja Slovenske fi lharmonije. Živi v Ljubljani, ustvarjalen in poln energije aktivno deluje v slovenskem glasbenem prostoru. Ustvarjalni opus skladatelja Iva Petrića krasijo mnoga orkestralna, komorna in solistično- instrumentalna dela, ki so nastala v obdobju med leti 1952, pa vse do danes; skupno preko 200 skladb za najrazličnejše sestave, kar izpričuje redko ustvarjalno energijo. Petrić je za svoje skladbe in poustvarjalno delovanje prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim v Sloveniji Kozinovo in Župančičevo nagrado, v tujini pa prve nagrade na tekmovanjih na Poljskem, ZDA in Španiji. Slovenska fi lharmonija ga je ob svoji 100-letnici imenovala za častnega člana.

    Integrali v barvi: Zvočna razmišljanja ob Kosovelovi poeziji
    Skladba je nastala v srečnem ustvarjalnem obdobju, ko sem počasi zapuščal klasični notni zapis in se vse bolj predajal raziskovanju neizmernih možnosti svobodnega aleatoričnega zapisa. Predvsem mi je ta način odkrival izjemno zanimive možnosti barvnega oblikovanja zvoka. Skladba je nastajala v času od 28. maja do 9. julija 1968. Osnovno idejo sem poiskal v poeziji Srečka Kosovela, ki je v tistem času ob natisu njegovih Integralov vzbudila izjemno renesanso njegove poezije. Poleg izbora njegovih verzov v moji kantati "Pesem življenja", sem uglasbil tudi serijo njegovih pesmi za glas in klavir. Integrale v barvi sem zasnoval kot sosledje sedmih stavkov, ki s svojimi barvnimi vzdušji vodijo od vzhičenja do popolne resignacije. Kratki Kosovelovi verzi, ki vsebujejo poleg razpoloženja tudi barvne odtenke, so na začetkih stavkov kot moto tudi napotilo za izvajalca. Skladba je zasnovana precej komorno, saj v mnogih stavkih prevladujejo izraziti soli posamneznih instrumentov, zvok celega orkestra pa kontrastno dopolnjuje gradnjo celotnega ciklusa.Skladba je nastala po naročilu orkestra RTV Ljubljana, krstil pa jo je 9. aprila 1969 njen dolgoletni šef-dirigent Samo Hubad - veliki prijatelj slovenskih skladateljev. Orkester je za tem gostoval na festivalu Štajerska jesen v Grazu in tam sem bil deležen pikrih pripomb kritikov in muzikologov, da se z glasbo ne da izraziti barv...

  • Pivko Kneževič, Alenja

    ALENJA PIVKO KNEŽEVIČ (Slovenija, 1989)
    študira kompozicijo in glasbeno teorijo (I. letnik magistrskega študija) v razredu prof. Uroša Rojka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njena dela so bila izvajana doma in v tujini (Poljska, Nemčija, Avstrija, Slovaška). Leta 2012 in 2014 je sodelovala na festivalu sodobne glasbe aXes v Krakovu. Leta 2013 je s skladbo Ambivalence sodelovala v projektu četrtonske glasbe za klavir v okviru Werkstatt festivala v Stuttgartu. Razmišlja o smislu in nesmislu, barvi in estetskem učinku.

    Blush (2015)
    Barve sladkorne pene, malin, jagodne kreme, zadetih oči in maka se vznemirjeno izrisujejo, kjer temperaturni odtenki prelivajo svojo intenzivnost skozi prožnost kapilar. Lončnic ne vzgajam, da bi namesto mene rdele.

  • Pompe, Urška

    URŠKA POMPE (Slovenija, 1969)
    je po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1993 podiplomski študij nadaljevala na Akademiji za glasbo Franza Liszta v Budimpešti (kompozicija, komorna igra, solfeggio) ter na Akademiji za glasbo v švicarskem Baslu. Tekom študija je svoje znanje dopolnjevala na mednarodnih mojstrskih tečajih, med drugim v Royaumontu (J. Dillon, B. Ferneyhough), Acanthesu (G. Kurtag, I. Fedele, H. Lachenmann), na Bartokovem festivalu v Szombathelyju (J. Harvey, klavir: Pierre-Laurent Aimard), Kodalyjevem inštitutu v Kecskemetu, salzburškem Mozarteumu (Sofija Gubaidulina) in Luxemburgu (K. Huber, T. Jennefelt, B. Holten). Skladbe so ji prinesle med drugim prvo nagrado na Tekmovanju mladih Alpe-Adria in Nagrado Prešernovega sklada, najprestižnejšo državno nagrado za kulturo v Sloveniji. Glasbo Urške Pompe so izvajali na številnih festivalih po Sloveniji in po vsej Evropi, pa tudi v Združenih državah in Aziji. Od leta 2000 deluje kot izredna profesorica na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

    Almost Silenced
    Pogledi, ki ponujajo skrito privolitev ... zakrit scenarij, ki prinaša čustveno blaženost za dragoceni trenutek: trenutek, ki odnese proč resničnost, trenutek, ki izpolni manjkajočo rahločutnost ... To so begajoče misli, navdih ob branju dela He Asked about the Quality Konstantina Kavafisa, misli, ki so navdahnile pričujočo skladbo.

  • Puumala, Veli-Matti

    VELI-MATTI PUUMALA (Finska, 1965)
    se je v devetdesetih letih 20. stoletja uveljavil kot eden najbolj nadarjenih skladateljev na Finskem. Njegova glasba nosi močan dinamičen naboj in napetost ter v polnosti, prefi njeno in energično izkorišča potencial izraznih sredstev. Čeprav bi lahko material v njegovi stilistični paleti opisali kot postserialen, si Puumala prizadeva za bogato mešanico zvočnih barv. V njegovih delih se pogosto razkriva kompleksno tkivo, v katerem vre od aktivnosti in s podložnimi strukturami, oblikovanimi z namenom proizvesti jasnost, dramo in kontrast. Skladatelj raziskuje ritme pulza, citate ljudske glasbe ter akustične inovacije v zvočnosti. V zadnjem času je pričel v svojih orkestralnih delih izrabljati podskupine inštrumentov in prostorske razsežnosti. Od leta 2005 je profesor kompozicije na Akademiji Sibelius v Helsinkih.

    Rope
    Vrv lahko povezuje ali ločuje. Vrv lahko reši človeka pred padcem, njen pritisk pa je lahko tudi zadnje, kar obupan človek začuti na svoji koži. Vrv je močna in groba, a tudi zanesljiva. Vrvohodec se mora zanesti na svojo vrv, saj je njegovo življenje dobesedno odvisno od nje. Vrv mora zdržati od ene strani prepada do druge. Napete vrvi tudi nihajo, zvenijo, se drgnejo, škripajo, vse to na način nekakšne robate lepote. To delo je nastalo po naročilu Finnish Broadcasting Company za Finski radijski simfonični orkester (FRSO) pod vodstvom navdihujočega skladatelja Hannuja Lintuja, ki mu je tudi posvečeno. Ta priložnost me je spodbudila k iskanju ekstremov, ne glede na tveganje.

  • Quinteros, Juan Manuel

    JUAN MANUEL QUINTEROS (Čile, 1982)
    se je rodil v Santiagu de Chile, kjer je bil v otroštvu doma vedno obkrožen z inštrumenti in glasbeno dejavnostjo. Pri devetih letih je pričel s formalno izobrazbo v teoriji, tolkalih in komorni glasbi, obenem pa se je učil električne kitare. Kasneje je z najvišjo oceno diplomiral in magistriral iz kompozicije na Konservatoriju Univerze v Čilu. Poleg univerzitetnega študija se je ukvarjal še z akustiko zvoka in obdelavo zvoka. Kot aktiven študent je sodeloval na različnih tečajih, seminarjih in specializiranih mojstrskih tečajih ter bil prejemnik nagrad in častnih omemb kot skladatelj tako v Čilu kot drugod. Napisal in premierno izvajal je glasbo za tradicionalne inštrumente in elektroniko, komorno in orkestralno glasbo, multimedijske instalacije, televizijo in dokumentarce, poleg tega pa je bil tudi producent plošč popularne glasbe in sodelavec pri številnih folk izvedbah. Danes poučuje na Univerzi v Čilu in piše glasbo po naročilu.

    Macondo
    Delo je zasnovano na dekonstrukciji sosledja iz posebnega ritmičnega “jezika”. Skladba skozi vertikalno izluščene intervencije sosledja artikulira in vpelje model generiranja glasbene snovi skozi diskurz, ki temelji na kontrastnih elementih, diskurz med vertikalnim in horizontalnim časom, ki vodi do maksimalne realizacije generatorja snovi. V tem trenutku so razmerja vzpostavljena v kontekstu formalne razvidnosti. Na ta proces močno vplivajo nekatere teorije percepcije, povezane z Gestalt psihologijo. Poleg tega kaže slušna atmosfera skladbe elemente latinskoameriške eksperimentalne glasbe, ki se porajajo skozi abstrakcijo in osebni pogled na značilnosti izmišljenega mesta Macondo, ki ga opisuje v svojem romanu Sto let samote Gabriel García Márquez.

  • Ramovš, Primož

    PRIMOŽ RAMOVŠ (Slovenija, 1921-1999)
    Študij kompozicije je leta 1941 končal v razredu Slavka Osterca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kasneje se je izpopolnjeval še v Sieni in v Rimu (Alfredo Casella). Študiral je tudi klavir in za ta instrument je zložil tudi svojo prvo skladbo, v Mozartovem stilu in v tonaliteti G dur. Prvo službo je leta 1945 dobil kot delavec knjižnice SAZU v Ljubljani, leta 1952 pa je postal njen predstojnik. Med leti 1948 in 1964 je poučeval na Ljubljanskem glasbenem konservatoriju. Ramovševa glasbena zapuščina je velikanski skladateljski opus. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Končno pa je Ramovš začetnik slovenske glasbene avantgarde. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje življenjsko delo pa je leta 1983 prejel Prešernovo nagrado. Osebnostno optimističen in vedrega duha je skladbe spisal za vsakogar, ki ga je za to zaprosil. Deloval je tudi kot orglavec v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani, bil je planinec in krepkega zdravja vse do smrti.

    Per Aspera ad Astra
    Čeprav je Primož Ramovš svojo glasbeno ustvarjalnost razumel izrazito abstraktno je več svojih del skomponiral na podlagi osebnega doživetja. Ni nenavadno, da prav ta dela predstavljajo Ramovša v najboljši luči saj izžarevajo dodatno vsebinsko moč in se ne napajajo zgolj na tehnično-muzikalni ravni, ki utegne biti pri skladatelju zavoljo njegovega obilnega opusa večkrat tudi rutinsko suha. Simfonična skladba Per aspera ad astra (Od trnja do zvezd) je nastala leta 1991 in je posvečena slovenski osamosvojitvi od Jugoslavije. V glasbi se pojavljajo za skladatelja značilne zvočne agresije kot simboli napada okupatorjev z nekaj onomatopoetskih prvin (sirena, govorica orožja), temu pa kontrastirajo pretanjena zvočna intima ter proti koncu občutki navdušenja, ki so predstavljeni v obliki silovitega naraščanja trobilnega zvoka kot slavnostnih fanfar. (Črt Sojar Voglar)

  • Rančigaj, Ljubo

    LJUBO RANČIGAJ (Slovenija, 1936)
    Skladatelj in pianist Ljubo Rančigaj je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je pridobil specialistično diplomo iz klavirja (A. Ravnik), zaključil pa je tudi študij kompozicije (U. Krek). Kasneje je nadgrajeval svoje znanje in tehniko na salzburškem Mozarteumu. Svojo učiteljsko kariero je začel na ljubljanski Akademiji za glasbo kot umetniški sodelavec, zaključil pa kot docent na Oddelku za kompozicijo. Njegova dela so izvajali vidni slovenski in tuji glasbeniki. Med drugim zaslužita posebno pozornost dve priznanji: izvedba njegovih Treh monotematskih skladb za klavir na Svetovnih glasbenih dneh v Luxemburgu (2000) ter Kozinova nagrada Društva slovenskih skladateljev za njegovo delo na področju samospevov in klavirske glasbe (2013). Nastopal je na koncertih in v studiih tako v Sloveniji kot drugod, večinoma kot komorni pianist, zadnje čase pa je aktivnejši kot skladatelj. Njegov skladateljski opus zajema instrumentalna dela, pretežno za klavir, kot tudi vokalno-instrumentalna, komorna in simfonična dela. Slogovno bi ga lahko umestili med zmerne moderniste.

    Dva koncertantna dua
    Skladbi sta napisani v popolnoma enakovrednem razmerju tehtnosti obeh partov, kar upravičuje njun naslov. Oblikovno je prvi duo (ABA) v bistvu variacijski način obdelave začetnega klavirskega enakomernega in umirjenega gibanja v šestnajstinkah, ki violončelu ne “dopusti” več kot trikratnega vstopa kratke, spevne melodije. Le-ta sčasoma preraste v variacijski nač in obdelave motivičnih vzorcev, ki si jih podajata oba izvajalca. V melodično-harmonskem smislu ne gre zanemariti dejstva o uporabi tretjega (izmed sedmih) “Messiaenovega modusa”. Prvi koncertantni duo nima zaključka take vrste, da bi ga lahko izvedli samostojno. S svojim eteričnim koncem mu skoraj mora slediti drugi, v začetku resnobno kontrastni. Tudi ta se poslužuje Messiaenovih umetnih lestvic, ko oblikuje tri kontrastne teme, ki takoj po svojih nastopih prehajajo v variiranje in izpeljave. Resnoben, šaljiv in speven značaj jih najbolje označi. Pri prepletanju vseh treh se pojavi še tokatni način igre, ki pripelje do prepričljivega “risoluto” zaključka.

  • Rasmussen, Sunleif

    SUNLEIF RASMUSSEN (Ferski otoki, 1961)
    se je rodil na Sandoyu. Ferski otoki ter severnoatlantsko okolje in nacionalnost so ključni za razumevanje njegove čutne glasbe, ki nosi neizbrisljiv pečat vetra, sipin, morske lymske trave in vseprisotnega Atlantskega oceana. Glasba Sunleifa Rasmussena se morda ne zdi inherentno ferska, toda globoko v glasbeni strukturi je mogoče najti sledi dediščine ferskih ljudskih pesmi, razgrajenih in ponovno zgrajenih v obliki glasbene zakladnice not – not, ki bi jim lahko rekli Rasmussenove lastne, in nove, čeprav hkrati ohranjajo povezavo s fersko tradicijo in zgodovino. Je prejemnik številnik nagrad, med drugim prestižne Nordic Council Music Prize. Komponira za različne vrste ansamblov, zborov in orkestrov, njegovo glasbo pa izvajajo po vsem svetu.

    Motion/Emotion
    Ideja za skladbo je preprosto v raziskovanju dveh pojavov, giba in emocije, ki ju vidim kot glavna pojava v glasbi. Prvi in tretji stavek sta kot dva različna glasbena stroja, ki se imenujeta Gib 1 in Gib 2.
    Drugi in četrti stavek sta drugačna emocionalna izraza in se imenujeta Emocija 1 in 2. Peti stavek z imenom Gib/Emocija je kompakten, vibrirajoč fi nale, v katerem se prepletajo elementi iz predhodnih stavkov.

  • Repečkaitė, Justina

    JUSTINA REPEČKAITĖ (Litva, 1989)
    je mlada litvanska skladateljica in vokalna improvizatorka, ki živi in dela v Parizu. Veliko zanimanje za srednjeveško kulturo usmerja njeno glasbeno udejstvovanje h geometričnim in matematičnim konceptom.
    Justina je sprva razvijala svojo kariero tako v vizualnih umetnostih kot glasbi, vendar se je nato odločila, da se posveti zgolj kompoziciji. Študirala je na litvanski Akademiji za glasbo in gledališče pri profesorjih Osvaldasu Balakauskasu, Ričardasu Kabelisu in na pariškem Konservatoriju pri prof. Stefanu Gervasoniju, kjer je obiskovala tudi pouk pevske improvizacije iz sodobne in srednjeveške glasbe. Trenutno poglablja svoj študij kompozicije pri Jean-Lucu Hervéju. Chartres za godalni orkester je bila priporočena skladba na 60. Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum 2013 in nagrajena na Tekmovanju za najboljši debi leta v Litvi. Njeno glasbo izvajajo solisti skupin Ensemble InterContemporain, Ensemble 2e2m, Ensemble WARN!NG in moskovski Ansambel za sodobno glasbo. Justina je prejela naročila za glasbena dela za festivale, kot sta Gaida in Permainų Muzika.

    Chartres
    Navdih za skladbo Chartres sem našla v rozetnem oknu katedrale Chartres, katerega motiviko je navdahnila apokalipsa sv. Janeza. Vpogled v to rozetno okno me je spodbudil k iskanju glasbene oblike, polne simbolizma števil in proporcev. Sam izraz rozete je narekoval preprosto, toda smiselno ritmično rešitev. Kompozicija je glasbeni vpogled v okno iz barvnega stekla, umetniški pogled na življenje majhnih, med seboj povezanih in svetlikajočih se koščkov stekla, ki tudi odpadejo in zbledijo.

  • Rojac, Corrado

    CORRADO ROJAC (Slovenija, 1968)
    se je rodil v Trstu. V svojem rodnem mestu je študiral kompozicijo z Giampaolom Coralom in leta 2005 diplomiral na Konservatoriju Verdi v Milanu pod mentorstvom Alessandra Solbiatija. Udeležil se je številnih tečajev kompozicije s skladatelji, kot so Luis De Pablo, Frédéric Durieux, Ivan Fedele, Joshua Fineberg, Brice Pauset, Marco Stroppa, Luca Francesconi in Azio Corghi, diplomiral pa je tudi iz klavirja, violončela, harmonike in muzikologije. Kot skladatelj se je udeležil številnih mednarodnih tekmovanj, bil pa je tudi fi nalist na tekmovanju Franco Evangelisti v Rimu. Njegove skladbe izvajajo na veliki festivalih, kot so Aspekte Salzburg (Avstrija), L’art pour l’Aar (Bern, Švica), Unicum (Ljubljana, Slovenija) in Nuova consonanza (Rim, Italija). Opazno je tudi njegovo harmonikarsko udejstvovanje, saj redno igra na vodilnih festivalih, med drugim na Univerzi La Sapienza v Rimu, in pogosto nastopa s skupino Divertimento Ensemble iz Milana na različnih prizoriščih, tudi na Akademiji Chigiana v Sieni.

    Clichés
    je študija različnih instrumentalnih barv pihalnega kvinteta in različnih značajev njegovih inštrumentov. Poleg tega skladba proučuje številne “sive” kompozicijske fi gure (klišeje), ki so me obsedale zadnjih deset let.

  • Rojko, Uroš

    UROŠ ROJKO (Slovenija, 1954)
    je pomemben skladatelj srednje generacije, ki živi in deluje na relaciji Karlsruhe – Freiburg – Ljubljana. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je redni profesor kompozicije. Na njej je v letih 1973–1975 študiral klarinet, v letu 1981 pa diplomiral iz kompozicije pri prof. Urošu Kreku. Med leti 1983–1989 se je izpopolnjeval v Freiburgu (K. Huber) in v Hamburgu pri g. Ligetiju. Med pomembnejša njegova dela sodijo Tongenesis za simfonični orkester (1985), Dih ranjenega časa (1988), Evocation za simfonični orkester v dveh dimenzijah (1999), Inner Voices za fl avto in komorni orkester. Vtkan v valove za šest tolkalcev (1998/99). Rondo – vous za ansambel in live elektroniko 2001–02 in druga.

    Stone Wind II
    Leta 1997 je po naročilu društva slovenskih glasbenih umetnikov nastal Stone Wind za fl avto in klarinet (krstna izvedba: Irena Grafenauer in Mate Bekavac). Na pobude mladih glasbenikov so med leti 2004 - 2006 nastale še štiri verzije iste skladbe za različne trio-zasedbe. V decembru 2003 in v januarju 2004 pa je nastal Stone Wind II za fl avto, klarinet, rog, tolkala, violino in kontrabas, ki pa, podobno kot vse trio-inačice, ni zgolj priredba originalne verzije, temveč nova kompozicija, zasnovana na podlagi izbranega tematskega materiala izhodiščnega dua. Misel, zapisana ob prvotni verziji skladbe, ki odraža moj tedanji pogled na svet, sočloveka in družbo, naj pospremi tudi pričujočo izvedbo: Veter, ki v tisočletjih razkroji kamen, je kot bistra misel, ki potrebuje skoraj stoletje, da uniči človekove slabosti. S kompozicijskega vidika gre za relativno gosto teksturo glasbenega tkiva, ki se postopoma, skozi metrične spremembe vedno bolj razteza v “praznino”, kot brazda, ki jo pušča ladja za seboj. Proces “raztegovanja” formalno aludira formo padajoče vodne kaplje, projicirane v časovno horizontalo.

  • Rolf, Wallin

    WALLIN ROLF (Norveška, 1957)
    je eden najvidnejših skladateljev v Skandinaviji, ki ga izvajajo in pri njem naročajo skladbe širom po svetu. Napisal je skladbe za Clevelandski orkester, mnoge evropske orkestre, IRCAM, Wiener Mozartjahr, Ensemble Intercontemporain in godalni kvartet Arditti, pa tudi za soliste mednarodnega ugleda, kot so Håkan Hardenberger, Colin Currie, Anssi Karttunen in Martin Grubinger. Njegovo glasbeno ozadje sestavljajo tako avantgardni rock, jazz in zgodnja glasba kot tudi tradicionalna klasična izobrazba, njegova vsestranskost pa se odraža v izjemno pestrem seznamu kompozicij, poleg tega pa tudi v sodelovanju z najvidnejšimi predstavniki drugih glasbenih zvrsti in umetniških oblik. Čeprav je večina Wallinovih del namenjena koncertnim dvoranam, ga je njegov trajno radovedni um popeljal na področja, ki jih navadno ne povezujemo z glasbo, kot na primer moderna matematika, baloni in možganski valovi. Njegova glasba nosi številne preobleke, a obenem tudi nezmotljiv umetniški pečat. Posebej ga privlačijo oder in vizualne umetnosti, ustvarjal pa je tudi že glasbo za fi lm in številne vodilne sodobne norveške plesne skupine, koreografe in vizualne umetnike.

    Curiosity Cabinet
    Vsaj pol tisočletja so kralji, znanstveniki, bogati trgovci in drugi namenjali večje ali manjše prostore zbirkam izjemnih naravnih in človeških predmetov: rogovi samoroga, čudovite korale in velikanski biseri, umetni slavčki, okostja morskih deklic, osupljivi artefakti, deformirana bitja v steklenih kozarcih itd., in celo nagačen krokodil, za katerega se zdi, da hodi po stropu obrnjen na glavo. Te sobe kuriozitet razkrivajo prizadevanja, da bi predstavili in preslikali Vesolje tako v njegovi fi zični kot mistični razsežnosti. Na stropu v muzeju Athanasiusa Kircherja je bil napis: “Kdorkoli pozna verigo, ki veže svet spodaj s svetom zgoraj, bo poznal skrivnosti narave in delal čudeže.” Ne pričakujem, da bo ta zbirka glasbenih miniatur delala čudeže, toda upam, da bo imela smisel kot majhna sobica glasbene radovednosti za radovednega poslušalca. Soba radovednosti je bila napisana kot obvezna skladba leta 2009 po naročilu za Mednarodno tekmovanje v komorni glasbi v Trondheimu.

  • Rotaru, Diana

    DIANA ROTARU (Romunija, 1981)
    je napisala preko petdeset del, od komornih in orkestralnih skladb do multimedijskih predstav in fi lmske glasbe. Njena glasba raziskuje različne ekspresivne smeri, med drugim hipnagogijo in “imaginarno folkloro”. Študirala je s Ştefanom Niculescum in Danom Dediujem na Nacionalni univerzi za glasbo v Bukarešti, kjer je doktorirala iz kompozicije in kjer trenutno poučuje, ter s Frédéricom Durieuxom na CNSMDP. Sodelovala je na različnih poletnih skladateljskih tečajih, na primer Acanthes (Metz, 2008), Voix Nouvelles-Royaumont (2002 in 2006) in Mednarodni Bartokov seminar (Szombathely, 2003), ter rezidenčno bivala v Parizu (2007), Winterthurju (2011) in na Dunaju (2015). Diana Rotaru je dobitnica prve nagrade na Tekmovanju mladih skladateljev ISCM-IAMIC (WMD Vilnius, 2008), Irino Prize (Tokyo, 2004) in nagrade ex-aequo George Enescu (Bukarešta, 2003 in 2005). Je umetniška vodja ansambla SonoMania, umetniška sodirektorca Mednarodnega festivala novih umetnosti InnerSound in koordinatorka Romunskega glasbeno-informacijskega centra (CIMRO).

    enter no silence
    je nastala na podlagi pesmi e. e. cummingsa, ki me zadnjih nekaj let nenehno navdihuje. Delo ima obliko loka, sestoji pa iz šestih delov (Zamrznjen, Skrivnosten, Ekstatičen, Radosten, Ekstatičen, Zamrznjen), pri čemer temelji ves material na generativni protocelici. Zvočne plasti se prekrivajo ali sopostavljajo v pretežno statičnem in repetitivnem razvoju. Klavirska fi guracija, bizarna in krhka glasbena skrinjica, sestavljena iz osmih struktur akordov, odpira in zapira skladbo po načelu pahljače. Ker je bila skladba napisana v času, ko me je povsem prevzelo razmišljanje o možnosti transa v novi glasbi, se naj ne vstopa tišina izčrpno naslanja na različne principe ponavljanja, ne da bi glasba dejansko postala repetitivna, kot na primer monotoni kromatični melizmi, heterofonija ali šepetajoče recitiranje soprana: oblika prefi njenega “rapa”, ki se postopno rojeva iz permutacij zlogov in besed. “enter no silence, but unsinging”.

  • Savikangas, Max

    MAX SAVIKANGAS (Finska, 1969)
    je pričel igrati violino pri šestih letih in klavir pri devetih, kasneje pa se posvetil zvočno temnejši in večji violi. Magistriral je na Akademiji Sibelius po obsežnem študiju kompozicije, igranja na violi, glasbene teorije in elektroakustične glasbe ter dodatnem študiju s fi nskimi in mednarodnimi mojstri. Med letoma 1993 in 1994 je eno leto študiral kompozicijo pri uveljavljenem švedskem skladatelju Andersu Eliassonu (1947–2013), ki ostaja njegov najvplivnejši učitelj in mentor. Po opusu, ki obsega sto dve deli različnih zvrsti, in premierni izvedbi več kot sto del iz mednarodnega repertoarja, Max Savikangas zapiše: “Všeč mi je sodobna glasba s svojimi nenehnim izzivi, improvizacijo, tem da prisluhne svetu in eksperimentira z zvokom. Rad tudi komponiram. Seme mojih kompozicij pogosto vzklije kot posledica (instru)mentalne improvizacije in okušanja vseh vrst zvočnih dogodkov v svetu.”

    Whisked Whistle 
    Moja prva orkestralna skladba Whisked Whistle je bila napisana za godala. Navodila za razširjeno tehniko igranja, ki daje delu naslov, so naslednja: “Igrati sul pont/quasi fl ag. Hiter, bliskovit in močno poudarjen ročni vibrato, pri katerem prst v prijemu drsi gor in dol vzdolž strune. Namen je proizvesti jokajoči, prediren in bliskovit zvok, ki rahlo spominja na zvok električne kitare”. Druge razširjene godalne tehnike in zvoki v tem delu vključujejo gib sul tasto, krožno igranje z lokom, prasketanje, žvižgajoči staccato, bobnenje in izbruhe. Variacije kontrastnih zvočnih barv in napetost med njimi daje skladbi zagon na enak način kot melodija, harmonija in ritem. Žvižgi, zavijanje, sikanje, izbruhi, šepeti, pokljaji in piski, ki jih slišimo v skladbi, torej nikakor niso zgolj učinki ali začimba za povrh; so organski in čutni del mojega glasbenega izraza.

  • Schmitt, Florent

    FLORENT SCHMITT (Francija, 1870-1958)
    je bil vse svoje dolgo življenje plodovit skladatelj – zapustil je 138 opusnih številk, ki vključujejo vse zvrsti razen za opere. Težko ga je natančno opredeliti in imenovali so ga vse od konservativca do neoromantika in revolucionarja. V svoji glasbi, za katero so značilne ritmična energija, prefi njena orkestracija in tonalna harmonija, združuje svoje občudovanje do impresionizma in začetka upora proti njem. Schmitt se je začel zanimati za glasbo šele v svojih najstniških letih. Študiral je v Nancyju in kasneje v Parizu pri Massenetu in Fauréju. Nagrado Prix de Rome je osvojil v petem poskusu, ko je bil star 30 let. Iz Rima je poslal svojo prvo mojstrovino za zbor in orkester z naslovom Psalm 47 (1904). Tri leta kasneje je napisal balet, ki ga je kasneje predelal v simfonično pesnitev La tragédie de Salome, katere nasilje je bilo precej neobičajno za francosko glasbo in je postala njegovo najbolj znano delo. Bil je član Societe Musicale Indépendante, direktor Conservatoire de Lyon in glasbeni kritik za Le Temps. Leta 1932 je kot solist nastopil v svoji Symphonie Concertante za klavir in orkester v Bostonu. Leta 1938 je bil imenovan za predsednika Societe Nationale de Musique. Druga njegova pomembna dela so bila klavirski kvintet, godalni kvartet, Sonata Libre en deux deli enchainées za violino in klavir, ter dve simfoniji, od katerih so zadnjo premierno uprizorili le dva meseca pred skladateljevo smrtjo.

    Dionysiaques op. 62
    Florent Schmitt je za pihalni orkester napisal dve veliki deli Dionysiaques in Marche militaire, ki predstavljata njegov op. 62. Po predvidevanjih naj bi med sodelovanjem v prvi svetovni vojni prišel v stik z vojaškimi orkestri, kar ga je spodbudilo k pisanju tovrstne glasbe. Naslov dela je Schmitt povzel po orgiastičnih praznovanjih v antični Grčiji v čast boga Dioniza, boga vina, plodnosti, dramatike in drugih prijetnih stvari. Z uporabo sakshorn družine, ki jo tretira kot godala v simfoničnem orkestru in jim v partituri tudi dodeli isto mesto, kontrabas sarrusophona, sopranino klarineta, kontrabasa ter bas saksofona je ustvaril bogato in izjemno instrumentacijo, ki predstavlja nov mejnik v smislu orkestracije za pihalne orkestre. Dionysiaques je dober uvod v poznavanje njegove glasbe, polne privlačnih tem, vabljivih zvočnosti, všečnih vrhuncev, skratka izjemen zvočni spektakel, ki je še vedno izziv najboljšim pihalnim orkestrom in jo zaradi zahtevnosti le redko slišimo na koncertnih odrih. Orkester Slovenske vojske bo izvedel originalno delo v sodobnim instrumentom prilagojeni orkestraciji Felixa Hauswirtha.

  • Skipworth, Lachlan

    LACHLAN SKIPWORTH (Avstralija, 1982)
    Glasba Lachlana Skipwortha črpa tako iz občutka odprtega prostora in spokojnosti njegove rodne Avstralije kot tudi globoke naklonjenosti honkyokuju, starodavnim solističnim skladbam za japonski šakuhači. Po tem, ko je tri leta proučeval ta repertoar na Japonskem, se je Lachlan vrnil domov, da bi v tesni navezi s svojo prvo učiteljico Anne Boyd izpilil in izpopolnil svojo izkušnjo v globoko oseben glasbeni jezik. Od tedaj piše dela, ki izkazujejo senzibilnost njegove obrti ne glede na žanr. Light rain (2009) postavi sam šakuhači v sredo godalnega kvarteta, kjer ponazarja dežne kaplje, ki nalahno padajo na vodno površino. Delo je bilo izvajano po vsej Avstraliji, na Japonskem in v ZDA. Afterglow (2012) je v okviru serije Metropolis izvajal Simfonični orkester iz Melbourna pod taktirko Thomasa Adesa. Njegov nedavni Koncert za klarinet in orkester (2014) je premierno izvedel Zahodnoavstralski simfonični orkester s solistom Ashleyjem Williamom Smithom in dirigentom Baldurjem Brönnimannom.

    Dark nebulae
    Temne meglice so velikanski oblaki atomskega prahu, ki jih je mogoče opaziti na skrajnem robu vesolja, njihova gostota pa je tako velika, da preprečuje prodor svetlobe. Pričujoča skladba evocira telesne občutke ob tem, ko te gromozanske mase plavajo mimo, se počasi zvijajo, raztezajo in trkajo ena ob drugo. V ta namen igra vsak saksofon skoraj izključno multifonike, pri tem uporablja nekonvencionalni prijem in obenem ustvarja gost in kompleksen akord mnogih tonov. Ti multifoniki se v razponu od strašljivih žarečih konsonanc do rezkih disonanc nalagajo v plasteh in vzajemno prekrivajo od začetka do konca skladbe. Skozi medigro akordov je mogoče slišati snope prosojnih plasti oblakov, zakrite oblike, ki se neopazno premikajo, in nenadne valove neprodorne temine.

  • Sojar Voglar, Črt

    ČRT SOJAR VOGLAR (Slovenija, 1976)
    je leta 2000 diplomiral iz kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Marka Mihevca. Pri njem je nadaljeval podiplomski študij in leta 2004 magistriral. Na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani poučuje glasbeno teoretične predmete, kot habilitirani docent pa tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V letih 2002 - 2010 je bil tajnik Društva slovenskih skladateljev. Je umetniški vodja Glasbenih popoldnevov z Antonom Lajovcem, ki se odvijajo vsako leto decembra na Vačah pri Litiji. Črt Sojar Voglar je ustvaril več kot 150 skladb na področju orkestralne, komorne, instrumentalne- solistične in vokalne glasbe, piše pa tudi scensko, fi lmsko in plesno glasbo ter ustvarja priredbe vsakovrstnega žanra. Njegova glasbena dela doživljajo praizvedbe in številne ponovitve na vseh najpomembnejših koncertih in festivalih v Sloveniji in številnih tujih državah.

    Ljubljanska uvertura
    je preprost glasbeni poklonu mestu, v katerem živim in ustvarjam. Daje mi potreben umetniški in kulturni utrip in sem temu hvaležen.

  • Srebotnjak, Alojz

    ALOJZ SREBOTNJAK (Slovenija, 1931-2010)
    skladatelj in pedagog. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študij kompozicije zaključil leta 1958 v razredu prof. Lucijana Marije Škerjanca. Izpopolnjeval se je v Rimu (Boris Porrena), v Londonu (Peter Racin Fricker), Parizu in v Sieni na ustanovi Accademia Musicale Chigiana (Vito Frazzi in Francesco Lavagnino). Med leti 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V času svojega življenja je veljal za enega najvidnejših skladateljev sodobne resne glasbe in je avtor obširnega, raznolikega opusa. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1999) ter Župančičevo nagrado za življenjsko delo (2005).

    Ne, jaz nočem še umreti
    Malo skladateljev zmore že v svoji rani mladosti ustvariti dela, ki s svojo tehtnostjo in umetniško prepričljivostjo trajno ostanejo del koncertnih odrov. Alojzu Srebotnjaku se je z omenjenim samospevom, nastalim leta 1951 posrečil veliki met in je ob prvi izvedbi leta 1952 na koncertu dijakov Srednje glasbene šole izrazito opozoril nase kot nadarjen ustvarjalec, ki se je z razmeroma drzno in izrazno krčevito glasbeno govorico približal ekspresionističnim obeležjem ter to smer pozneje še naprej razvijal in oblikoval pri čemur mu je močno pomagala Kosovelova poezija, s katero se je Srebotnjak v svojih vokalnih delih povsem poistovetil. (Črt Sojar Voglar)

  • Stanič, Žiga

    ŽIGA STANIČ (Slovenija, 1973)
    je pianist, skladatelj, pedagog in producent. Svojo glasbeno pot je začel na Glasbeni šoli Vič (klavir). Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral iz klavirja (prof. A. Jarc), kompozicije in glasbene teorije (prof. M. Gabrijelčič), študiral je dirigiranje (prof. A. Nanut) ter leta 2007 doktoriral iz glasbene teorije (prof. J. Golob). V času študija je za svoje delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Njegov opus obsega dela orkestralne, zborovske, vokalne, cerkvene, komorne, solistične ter klavirske glasbe. Od leta 2002 je producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

    Tandem
    je virtuozna skladba za dve pozavni, ki je nastala leta 2015 na pobudo Društva slovenskih skladateljev. Eden večkrat pojavljajočih se glasbenih elementov v Tandemu je mikrotonalno tremoliranje v glissandih, ki ga spremljajo kratki toni oziroma trilčki spremljevalne pozavne. Skladba ponuja tudi neobvezno minitaturno koreografi jo za izvajalce in vsebuje bolj ali manj slišen citat slovenske ljudske pesmi Zeleni Jure. Izvajalcem so ponujene različne priložnosti, v katerih lahko pokažejo svoje tehnične spretnosti v karseda hitrem tempu, npr. pri prepihovanju alikvotnih tonov oz. iganju naborov zaporednih lestvičnih tonov. Krajši, mirnejši del, vsebuje nekatere akustične modifi jacije glasbil in s tem manj konvencionalni slog izvajanja. Skladba se sklene z inverzno frazo tisti, ki se je pojavila v začetnih taktih in se končuje, če se metaforično izrazimo, s piko, ki jo ponazori slap-ton.

  • Stefanović, Ivana

    IVANA STEFANOVIĆ (Srbija in Črna gora, 1948)
    je skladateljica in pisateljica. Diplomirala je na beograjski Akademiji za glasbo in nadaljevala študij na IRCAM-u v Parizu, nato pa so jo zaposlili na RTV Beograd, kjer deluje kot urednica Zvočne delavnice na dramskem oddelku. Obenem je direktorica kulturnih projektov na fundaciji Center za demokracijo, bila pa je tudi umetniška vodja glasbenega festivala Bemus (2001-2006) in državna sekretarka za kulturo na srbskem Ministrstvu za kulturo (2007-2008).
    Skladbe Ivane Stefanović so izvajali po Evropi in Srednjem vzhodu, kot tudi na različnih festivalih po svetu. Sodeluje tudi na fringe glasbenih področjih in komponira za gledališče. Objavila je deli The Road to Damascus, Music Made of Anything in Private Story. Ključna priznanja za njeno delo so Nagrada mesta Beograd, nagrada za življenjsko delo za izjemen prispevek k razvoju radiofonike, nagrada Mokranjac za Extraordinary Scenes from Homer’s Grave in Smyrna (2008), nagrada Crnjanski za The Road to Damascus, Sterijina nagrada in nagrada SLABBESZ za Lachrymosa.

    Ako ko čuje glas moj
    Skladba je bila napisana po naročilu leta 2011. Prvi jo je izvajal Zbor RTV Hrvaška junija 2011 v katedrali Blažene Marije device v Beogradu pod taktirko maestra Tončija Bilića. Zbor temelji na Evangeliju po Janezu 3: 20.

  • Steklasa, Dominik

    DOMINIK STEKLASA (Slovenija, 1989)
    študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani Kompozicijo in glasbeno teorijo v razredu zasl. prof. Pavla Mihelčiča ter Orkestrsko dirigiranje v razredu izr. prof. Marka Letonje (asist. Simon Dvoršak). V 2. letniku je napisal glasbo za diplomsko predstavo študentov AGRFT (režija: Milan Golob). V študijskem letu 2013/14 je prejel študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani za skladbo Searching for... ? za duo harmonik (krstna izvedba: duo Furioso - Nikolina Furić, Mirko Jevtović). Stilno se ne opredeljuje, ker mu je bistvena glasba sama in ne njen stil.

    .

    576 mp (thy)
    Razen srca so tiste oči najkompleksnejše in najbolj iskrene.

  • Stivriņa, Renāte

    RENĀTE STIVRIŅA (Latvija, 1986)
    je diplomirala iz kompozicije v razredu prof. Artursa Maskatsa in klavir v razredu prof. Rafi ja Haradžanjansa na latvijski Akademiji za glasbo Jāzeps Vītols v Rigi. Na Državni fi lmski šoli v Łódźu (Poljska) je študirala fi lmsko in računalniško glasbo, trenutno pa je doktorska študentka kompozicije v razredu prof. Józefa Rychlika. Poleg tega študira orgle pri prof. Mirosławi Semeniuk-Podraza v Krakówu. Prejela je številne nagrade in si prislužila več častnih omemb na tekmovanjih iz kompozicije (Latvija, Italija), orgel (Poljska, Italija) in klavirja (Latvija, Estonija, Rusija). Kot izvajalka se z veseljem posveča glasbi vseh obdobij, še posebej sodobni glasbi, zlasti delu francoskih improvizatorjev na orglah. Sodelovala je z Latvijskim nacionalnim simfoničnim orkestrom, simfoničnim orkestrom Liepāja, Komornim orkestrom Leopoldinum Wrocław in Komornim orkestrom Akademije za glasbo iz Krakówa, ansamblom Nostri Temporis iz Kijeva, Latvijskim radijskim zborom in drugimi. Renāte je skladateljica instrumentalne in zborovske glasbe, pa tudi avtorica fi lmskih in animacijskih partitur. Posebej jo zanima slikarstvo, ki je tudi predmet njene doktorske disertacije, v njej se osredotoča na dela M. Chagalla, J. Mirója in M. Rothka.

    Composition 10.
    Kompozicije so kvintesenca idej Wassilyja Kandinskega, vrhunec njegove umetniške vizije v določenem trenutku: monumentalizem, zavestno načrtovanje kompozicije in vidno povečanje abstraktne podobe. “Od samega začetka”, je zapisal Kandinski, “mi zveni beseda ‘kompozicija’ kot molitev”. Njegova prva Kompozicija je nastala leta 1910, deseta (in zadnja) pa je bila dokončana leta 1939, naslikana na črno ozadje (barva, ki prevladuje na njegovih zadnjih velikih platnih, čeprav je umetnik sam ni maral). Meni je Kompozicija 10. navdih za dve stanji: mobilnost in stabilnost. V njej odsevata tako prizadevanje kot zamrznjenost v času, manevriranje med tema dvema, iskanje ravnovesja in vzdrževanje harmonije ob opazovanju, ali bo kateri od obeh prevladal. Gre za opazovanje, fokus in spraševanje, razmislek in – slej ko prej – sklep.

  • Sucena de Almeida, Patrícia

    PATRÍCIA SUCENA DE ALMEIDA (Portugalska, 1972)
    je študirala elektroakustično glasbo in kompozicijo pri portugalskem skladatelju Joãou Pedru Oliveiri na Univerzi v Aveiru na Portugalskem in leta 1997 pridobila diplomo kot učiteljica glasbe. Leta 1998 je magistrirala iz kompozicije na Univerzi v Edinburgu kot štipendistka Fundacije za znanost in tehnologijo na Ministrstvu za izobraževanje “Portugal, no âmbito do 2º Quadro Comunitário de Apoio”. Istega leta je vpisala doktorski študij na City University v Londonu in leta 2000 nadaljevala študij kompozicije na Univerzi Southampton, kjer je leta 2004 doktorirala pri britanskem skladatelju Michaelu Finnissyju. Med letoma 2007 in 2013 je vodila postdoktorski projekt, v katerem se je ukvarjala z glasbo in različnimi mediji, pri tem pa ustvarjala nov koncept, značilen za dela, ki “mešajo”različne umetnosti – Transversal Multi Art.

    Nocturna itinera
    sum in magna animi perturbatione... (Nezavedno nočno potovanje skozi sanje, moja duša je globoko vznemirjena ...) Osrednja zamisel za ta godalni kvartet ima izvor v svetu spanja in sanj kot tudi v mitoloških zgodbah, povezanih z božanstvi po imenu Sirene. Nekdo se izgublja v snu, ob tem ko ga hipnotizira čarobni zvok petja. Ta atmosfera vodi v fantastični svet sanj, tudi nočne more, v katerih tipično nastopata strah ali groza in/ali občutki bolečine, utapljanja ali smrti. Sanjalec se nenadoma zbudi od groze in dolgo ne more več zaspati. Hoče biti rešen. Obsedejo ga/jo nočni strahovi (pavor nocturnus), za katere je značilna ekstremna groza in začasna nesposobnost priti k polni zavesti.

  • Svete, Tomaž

    TOMAŽ SVETE (Slovenija, 1956)
    je po končani klasični gimnaziji študiral kompozicijo in dirigiranje na AG v Ljubljani in na Dunaju na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost pri Friedrichu Cerhi (1986 diploma „summa cum laude“, kompozicija) in pri Otmarju Suitnerju (diploma 1988, dirigiranje). 1989. na isti instituciji „magister artium“. Predaval je na konzervatoriju Karl Prayner na Dunaju in na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru (leta 2006 naziv redni profesor za kompozicijo). V zimskem semestru 1999 predaval kompozicijo na Univerzi v Hartfordu, ZDA, v okviru Fulbrightovega programa. Je avtor številnih simfoničnih in komornih skladb, ki so bile izvedene na pomembnih festivalih v Evropi, ZDA in na Tajvanu, Requiema in devetih oper. Njegova opera Kriton je dobila prvo nagrado na mednarodnem opernem natečaju Johann-Joseph-Fux 2000 v Gradcu.

    Nuances
    Navidez nezahtevna zasedba dveh sorodnih inštrumentov me je navdahnila v smislu reševanja kompozicijskih problemov, ki jih le-ta v sebi skriva, ter iskanja novih možnosti barvnih kombinacij med izvajalskima spektroma roga in pozavne. O tem pričajo sicer že zdavnaj preizkušeni efekti kot “multiphonics”, pedalni toni, “flap”, “cuivré”, kombinacije raznih vrst sordinov, predvsem pa efekt, ne samo kot golo interpretacijsko sredstvo, temveč kot element, podrejen obliki. Forma sama po sebi izhaja iz posnemanja vegetativnega načina rasti, tako da se manjše oblikovne celice posptopoma razraščajo v večje oblikovne enote. Uvodna kantilena v rogu solo se proti koncu skladbe ponovi v pozavni, zameglena zvočna podoba pedalnih tonov in “multifonikov” se skozi tremole, trilčke in kratke melodične figure razvije v dolgo, padajočo melodično linijo v rogu, skladba postopno razpade na manjše oblikovne celice, krog je sklenjen.

  • Šaljić Podešva, Bojana

    BOJANA ŠALJIĆ PODEŠVA (Slovenija, 1978)
    je skladateljica pretežno elektroakustične glasbe, ukvarja se z živo elektroniko, glasbenimi inštalacijami in v iskanju izraza posega na druga umetnostna področja. Redno se predstavlja na mednarodnih prizoriščih (International Rostrum of Composers, IREM, Synthèse Bourges, Art of Sounds, Slowind, ISCM Svetovni dnevi glasbe). Prejela je več nagrad za koncertna dela, scensko in fi lmsko glasbo. V l. 2013/2014 ustvarja kot rezidenčna štipendistka Berlinske umetnostne akademije (Akademie der Künste).

    Meditacija o bližini
    Koncept bližine je stalnica, ki se nenehno znova rojeva. To ni samo moj trajnostni projekt, to je koncept, ki bi se mu moral človek v splošnem več posvečati, da bi zmogel več sočutja, več razumevanja in spoštovanja za podobne in drugačne, da bi razvijal sposobnost ljubiti druga bitja in je ne omejeval zgolj na partnersko ljubezen. Da bi razvijal kolektivno zavest in ostal odprt za učenje. Da bi doumeli, da razvijamo svojo bit skozi odnose z drugimi. Bližina se zame na nivoju glasbe najraje udejanji kot zgodba dveh prepletajočih se niti: živega inštumentalnega zvoka ter elektroakustične zvočne palete.

  • Šenk, Nina

    NINA ŠENK (Slovenija, 1982)
    je diplomirala iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo pri prof. Pavlu Mihelčiču, nato pa je nadaljevala podiplomski študij iz kompozicije v Dresdnu pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 pridobila magistrsko diplomo v razredu prof. Matthiasa Pintscherja na Univerzi za glasbo v Münchnu. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim leta 2004 Evropske nagrade za najboljšo skladbo na festivalu Young Euro Classic za Koncert za violino, študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo in leta 2008 prve nagrade na Spomladanskem festivalu sodobne glasbe v Weimarju za kompozicijo Movimento fl uido. Njena dela so izvajali najrazličnejši orkestri in ansambli na številnih pomembnih festivalih v tujini (Salzburger Festspiele, Young Euro Classic, Kasseler Musiktage itd.) kot tudi na mnogih koncertih po svetu (Newyorški fi lharmoniki, orkester Staatstheater Cottbus, orkester Young Euro Classic Festival itd.). V sezonah 2008-2009 in 2009-2010 je bila Nina Šenk rezidenčna skladateljica Staatstheater Cottbus Orchestra v Nemčiji.

    Into the shades
    je nastala leta 2012 in bila leta 2013 posneta s slovenskim violinistom Janezom Podlesekom in Orkestrom Slovenske fi lharmonije (dirigent Simon Krečič). Skladba še ni doživela prve izvedbe v živo. Kot nakazuje naslov, gre predvsem za igro senc: violina solo se igra s sencami, ki jih “vleče” orkester. Skozi celotno skladbo ima violina vodilno vlogo, orkester pa ji sledi, tako da reagira na njeno zgodbo v vsej svoji barvitosti. Orkester le redko dominira, takrat pa se violina preobrazi v orkestrsko senco.

  • Štuhec, Igor

    IGOR ŠTUHEC (Slovenija, 1932)
    je bil rojen v Kremberku v Slovenskih goricah. Leta 1960 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. M. Bravničarja diplomiral iz kompozicije. Med leti 1964 in 1966 je študij nadaljeval na Hochschule für Musik und darstellende Kunst na Dunaju (H. Jelinek in F. Cerha) – smer dodekafonija in elektronska glasba. Deloval je kot pedagoški delavec na glasbenih šolah, Vzgojiteljski šoli in kot docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
    Njegov opus obsega dela orkestralne, ansambelske, solistične, zborovske, mladinske glasbe in samospeve. Za svoje delo je prejel Prešernovo študentsko nagrado (1961), drugo nagrado BEMUS (Beograd, 1973), drugo nagrado jugoslovanskih radijskih postaj (Skopje, 1976), nagrado Prešernovega sklada za skladbo Simfonieta (2004), državno nagrado na področju glasbenega šolstva (2008) in Kozinovo nagrado za življenjsko delo (2011).

    Igra v dvoje – Velelnice
    je skladba za dva instrumenta – pozavni, ki se dopolnjujeta s skupnim igranjem in izražanjem takozvanim veleljem ali komandami. Skladba je napisana tako, da izvajalca – trombonista igrata na instrument, vmes pa govorita besede, ki jih uporabljajo vozniki pri vpregi, ko ukazujejo vprežnim živalim. Skladateljsko se poslužujem zvočnih manir, ki so upete v determiniran in nedeterminiran sistem komponiranja. V klasični postavki instrumentalista izvajata skladbo s pravili izvajalske discipline, v sproščeni maniri pa se prepuščata trenutnim vzgibom – aleatoriki -, torej svobodnemu načinu interpretacije. Skladba simbolizira nekaj, kar v zvočni prispodobi podoživlja imaginacijo realnega življenja.

  • Thomalla, Hans

    HANS THOMALLA (Nemčija, 1975)
    se je rodil v Bonnu v Nemčiji, zdaj pa živi in dela v Chicagu. Je izredni profesor kompozicije na Severozahodni univerzi, kjer je sodirektor Inštituta za novo glasbo. V svojih delih raziskuje dvojni značaj glasbe kot obenem akustične realnosti ter kulturno in zgodovinsko oblikovanega izraza, pri tem pa nenehno zasleduje snov, ki se preobraža iz ene glasbene izkušnje v drugo. Hans piše komorno in orkestralno glasbo, posebej pa se posveča komponiranju za oder: njegova opera Fremd za soliste, zbor, veliki orkester in elektroniko je bila premierno uprizorjena na osrednjem odru stuttgartske opere leta 2011. Diplomiral je na Visoki šoli za glasbo v Frankfurtu in Univerzi Stanford. Je prejemnik številnih nagrad in štipendij, med drugim skladateljskih nagrad Ernst von Siemens Musikstiftung, Kranichsteiner Musikpreis in Christoph-Delz.

    Albumblatt II
    Poznamo albume – ali Poesiealbum, kot jih imenujemo v nemščini – iz našega otroštva. To so zbirke zapisov prijateljev ali družinskih članov kot poskus, da bi se oprijeli nečesa efemernega: na videz neločljivega prijateljstva, pomembne izkušnje, pesmi ali poezije, ki se je ne sme pozabiti. Moje skladbe po zamisli Albumblatt so študije teh poskusov, da bi zagrabili takšne nestalne pojave. Gradniki skladbe Albumblatt II so saksofonski multifoniki: krhki akustični pojavi, ki so rezultat težavnega iskanja ravnovesja med zračnim pritiskom, embouchure in prstnim prijemom. Nikoli niso v celoti predvidljivi glede na čas, v katerem se morajo odviti, in tone, iz katerih so; percepcija multifonikov naseljuje širok akustični prostor.

  • Torres, Oswaldo

    OSWALDO TORRES (Venezuela, 1980)
    je skladatelj in pesnik. Leta 1996 se je pričel študijsko ukvarjati z glasbo, ko je igral kontrabas. Leta 1999 je vstopil na umetniško univerzo v Venezueli, kjer je diplomiral. Leta 2004 je bil izbran za sodelovanje na Mednarodnem srečanju mladih skladateljev INJUVE (Španija), dvakrat pa je bil uspešen tudi v selekciji za ISCM Svetovne glasbene dni, na Hrvaškem (2005) in v Hongkongu (2007). Leta 2005 je prejel drugo nagrado na mladinskem tekmovanju iz kompozicije II Salón Nacional de Jóvenes Compositores v Venezueli. Leta 2007 so v Tokiu izvedli njegovo delo za godalni kvartet Syncretic Skin, ki ga je na program uvrstilo Japonsko društvo za sodobno glasbo. Leta 2008 so na 30. Mednarodnem forumu nove glasbe Manuel Enríquez v Mehiki izvedli skladbo Retrospective Spiral, leta 2011 pa je po izboru skupine Vox Novus v New Yorku doživelo praizvedbo delo Pulse za kitaro.

    Dialogues
    predstavlja različne dialoge, s katerimi se lahko spravim v določena razpoloženja in izrazim različne vidike značaja, ki me določa. Zvočne atmosfere, ki posnemajo vprašanja in odgovore, močne emocije in trenutki umirjenosti in refl eksije se soočajo skozi glasbena sredstva, ki ustvarjajo vtis pogovora, katerega tem in podtem se loteva skladba in jih, ob tem, ko skuša najti odgovore, razvija na strukturno različne načine (variacije) od začetka do konca. Nadalje delo vključuje trenutke počitka kot tudi pohajkovanja, pri tem pa vstopa celo v divjaško diskusijo. Spet drugod so v posameznih trenutkih nerešljive uganke ali negotovosti glasbeno predstavljene s pomočjo skrivnostnih sonoritet. Ta partitura je nastala v eklektičnem jeziku, ki združuje zahodne zvoke in tehnike z duhom latino jazza in improvizacije.

  • Vanpaemel, Jasper

    JASPER VANPAEMEL (Belgija, 1986)
    je skladatelj, na katerega so vplivali najrazličnejši glasbeni žanri že od najzgodnejših let. Študiral je klavir, violino in tolkala na Konservatoriju v Leuvenu v Belgiji. Od leta 2004 do 2013 je študiral klavir in kompozicijo pri Janu Michielsu in Franklinu Gyselincku na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Leta 2009 je študiral elektronsko glasbo na Kraljevem konservatoriju v Haagu, kjer se je učil improvizacije in interakcije z avdio napravami ter se ukvarjal z umetnostjo algoritemske kompozicije. Kot izvajalec glasbe je Vanpaemel dejaven na različnih področjih: z Jasperjem Braetom sestavljata elektronski duo (J&J), je stalni član skupine Helektron, ki se osredotoča na razmerje med zvokom in podobo, nastopal je v mnogih koncertnih dvoranah po Evropi in poustvarjal skladbe za klavir Luca Döbereinerja in Lule Romero.

    Mono: About Life
    je retorični monolog, ki odraža osamljenost in ranljivost solo glasbenika na odru.

  • Vidic, Helena

    HELENA VIDIC (Slovenija, 1987)
    je leta 2010 zaključila študij kompozicije in glasbene teorije (mentor red. prof. Pavel Mihelčič), dve leti pozneje pa še študij orkestrskega dirigiranja (mentor red. prof. Milivoj Šurbek) na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zaradi odličnosti diplomskega dela in izjemnih dosežkov v času študija je prejela posebno pohvalo - diplomo summa cum laude, ter študentsko Prešernovo nagrado za izvirno komorno opero Izgubljeni nasmeh.
    Njen skladateljski opus obsega dela na področju orkestralne, komorne, solistične in vokalne glasbe, piše pa tudi priredbe za vse zasedbe in žanre. Enajst let je delovala kot dirigentka Tamburaškega orkestra Šmartno, zadnjih nekaj let sodeluje tudi z drugimi orkestri, aktivna pa je tudi kot mentorica na seminarjih za tovrstno glasbo. Je dobitnica številnih priznanj na področju tamburaške glasbe. Helena Vidic aktivno deluje kot skladateljica in dirigentka, sicer pa poučuje solfeggio in komorno igro na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

    Hamal
    je enostavčna skladba mnogih kratkih tem… Skladba je napisana za rog in pozavno in z nekoliko manj resnim značajem zraste iz plesnih, umirjenih, spevnih, nekoliko sanjavih melodij do živahnega, hitrega dela, nato pa se preko že poznane tematike vrne na začetek.

  • Vrečič, Karmen

    KARMEN VREČIČ (Slovenija, 1991)
    je osnovno šolo obiskovala v Puconcih med leti 1998-2006, nižjo glasbeno šolo v Murski Soboti med leti 2001-2006, srednjo pa med leti 2006-2010 v Mariboru – Konservatorij za glasbo in balet Maribor. Sedaj obiskuje Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer zaključuje magistrski študij kompozicije pri prof. Pavlu Mihelčiču. Obiskuje tudi pouk orgel na Teološki fakulteti v Ljubljani. Piše skladbe za solo inštrumente, samospeve, priredbe za zbore ter skladbe za manjše komorne zasedbe.

    Nepričakovano
    Za skladbo sem dobila navdih ob razmišljanju o življenju. To poteka zelo hitro in za vsakega posameznika hitreje oz. počasneje mine. Skladba je zato nastala v počasnejšem tempu, saj z njo skušam “upočasniti življenje.” Upočasniti ga tako, da bi lahko usvojila znanja različnih znanosti. Da bi ta znanja uporabila pri ustvarjanju skladb v prihodnje.

  • Vrhunc, Larisa

    LARISA VRHUNC (Slovenija, 1967)
    je diplomirala iz glasbene edukacije in kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1993) in zaključila svoj podiplomski študij kompozicije na Konservatoriju za glasbo v Ženevi, na Visokem državnem konservatoriju za glasbo in ples v Lyonu in Akademiji za glasbo v Ljubljani. Med leti 1995 in 1998 je poučevala na ljubljanski Akademiji za glasbo, od leta 2000 pa je docentka in predavateljica glasbenoteoretičnih vsebin na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Za svoje kompozicije je prejela že številne pomembne nagrade in priznanja, v zadnjih letih pa se posveča tudi glasbenemu raziskovanju.

    Hitrost razpadanja
    Navdih za skladbo Hitrost razpadanja je istoimenska pesem Borisa A. Novaka (iz zbirke Mojster nespečnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995). Tako pesem kot skladba se ukvarjata z vprašanji razkroja, (strašljive) hitrosti tega procesa in razsežnosti časa. Skladba sledi obliki zvočne pokrajine v tej pesmi, ki vsebuje jasno opredeljivo glasbeno logiko, obenem pa naslavlja družbene razmisleke o osebnih vrednotah in pozicijah.

  • Vulc, Tadeja

    TADEJA VULC (Slovenija, 1978)
    je svoje glasbeno izobraževanje pričela v Radljah ob Dravi in ga nato nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Želja po ustvarjanju jo je usmerila v študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri izr. prof. Urošu Rojku, nato pa na Visoko šolo za glasbo na Dunaj, kjer je izpopolnjevala svoje znanje kompozicije pri skladatelju Michaelu Jarrellu. Že v času študija je prejela številne nagrade: 1. nagrado na natečaju Pogled kulture, 4. nagrado na tekmovanju Rostrum na Nizozemskem, Študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri, 2. nagrado Anonimnega natečaja Ministrstva za kulturo RS, 1. nagrado na mednarodnem natečaju APZ Tone Tomšič za priredbo ljudske skladbe Če bi jaz bila fčelica in zanjo tudi nagrado občinstva. Njene skladbe redno izvajajo na domačih koncertnih odrih kot tudi v tujini (Avstrija, Nemčija, ZDA, Poljska, Japonska, Italija, Srbija, Irska ...). Zelo veliko piše tudi za otroke (glasbena pravljica Gal v galeriji, dve večji didaktični deli: Pisani svet orkestra in Kraljestvo glasbe itd.).

    Tlesk vode
    Že od nekdaj me je zvok narave zelo privlačil, zato je bil mnogokrat tudi inspiracija za kakšno mojo novo delo. Tlesk vode je eno izmed teh. Zvok vode navadno povezujemo s šumenjem slapa ali valovanjem morja… Pa vendar je toliko različnih zvokov, ki jih premore voda. Do potankosti jih je najbrž že raziskal skladatelj Tan Dun… Vendar to najbrž ne pomeni, da jih drugi ne bi smeli uporabljati? Vpletla sem jih v to svoje delo…. Vanj pa tudi skrila njegovo ime.

  • Wang, Chien-Wei

    CHIEN-WEI WANG (Tajvan, 1988)
    je pridobil glasbeni magisterij na univerzi Municipal University of Education v Tajpeju in diplomo na Katoliški univerzi Fu Jen. Študiral je pri Fei-Ying Wang, prof. Fan-Ling Su in dr. Chia-Lin Pan. Wang aktivno sodeluje na predavanjih in seminarjih iz kompozicije, pridružil pa se je tudi mojstrskemu tečaju iz kompozicije pri prof. Robertu Beaserju, Kee-Yong Chong, prof. Cortu Lippeju and prof. Yi Chen. Leta 2010 je zaključil svojo diplomo s skladateljskim recitalom, decembra tega istega leta pa je v dvorani Son-Yi univerze Soochow izvedel vokalno delo Cvetoče drevo. Oktobra 2012 je izvedel solo skladbo Kontemplacija, junija 2013 pa je imel ob zaključku magistrskega študija skladateljski nastop. Wang je član Mednarodnega združenja za sodobno glasbo (ISCM), Zveze azijskih skladateljev (ACL) in ustanove FORMUSICA.

    Conteplation
    V skladbi Conteplation je skušal skladatelj ustvariti zvočni prostor in skladbi povrniti čustva in glasbo na najpreprostejši način, brez privlačnih ali kompleksnih struktur. V osnovi gre v skladbi za prehod od tona D do A, čeprav je mogoče celotno kompozicijo razdeliti v tri različne dele. Poleg tega je s pomočjo polifoničnega pisanja v prvem in tretjem delu ustvaril stereo tip zvoka, v osrednjem delu skladbe pa mono tip zvoka

  • Whiteman, Nina

    NINA WHITEMAN (Velika Britanija, 1981)
    je skladateljica in pevka, ki živi in dela v Manchestru in postaja prepoznavna kot obetaven britanski skladateljski talent. V svojih najnovejših delih črpa navdih v znanstvenih tekstih, zlasti astronomskih raziskavah Vere Rubin. V letih 2013-2014 je po naročilu napisala deli za skupino Psappha (The Galaxy Rotation Problem) in Mladinski orkester Ealing (Dark Matter Sounding). Te skladbe delujejo kot zvočni zemljevidi človeku nedosegljivih lokacij, v katerih se poslušalci srečujejo z oddaljenimi galaksijami in imaginarnimi delci. Naročila pred tem so bila za ansamble, kot so Manchester Camerata, Quatuor Danel in TOEAC. Dela Whitemanove dela so bila predvajana na BBC Radio 3, rezultat naročil po shemi Adopt-a-Composer (PRS for Music Foundation/Sound and Music/Making Music) in izvajana na pomembnih prizoriščih, med drugim v Bridgewater Hall, Kettle’s Yard in Media City, ter na festivalih Cheltenham in RNCM. Je tudi kodirektorica Tria Atem in pogosto sodeluje pri eksperimentalnih interdisciplinarnih projektih kot skladateljica-pevka.

    The Galaxy Rotation Problem
    Vera Rubin (rojena 1928) je astronomka, katere raziskave so vodile k teorijam temne snovi (dark matter) v vesolju. Njeno odkritje, da se objekti na zunanjih mejah galaksij vrtijo precej hitreje, kot to dopuščajo zakoni fi zike, je bil pomemben mejnik v našem razumevanju vesolja: nikoli videna, neosvetljena, temna materija z veliko maso mora obstajati. Problem galaktične rotacije predstavlja nemogoče potovanje skozi nekatere galaksije, ki jih je opazila Rubinova: njihove lastnosti so na novo zvočno zamišljene in vodijo poslušalca skozi svetlobna leta oddaljeno terro incognito. Skladba Problem galaktične rotacije je nastala po naročilu Psapphe in bila premierno izvedena na festivalu New Music North West v Manchestru, 2. novembra 2013.

  • Winkelman, Helena

    HELENA WINKELMAN (Švica, 1974)
    se je rodila v glasbeni družini, očetu, ki je bil nizozemsko-italijanski fl avtist in materi, švicarski harfi stki. Po tem, ko je že v mladih letih zmagovala na državnih in mednarodnih tekmovanjih v violini, se je zadnja leta izoblikovala v skladateljico z lastnim glasom. Po študiju violine in začetku solistične kariere je med enoletnim bivanjem v New Yorku pričela redno pisati glasbo. Ko se je vrnila v Švico, je vpisala študij kompozicije na bazelski Akademiji za glasbo pod mentorstvom Rolanda Moserja (diploma 2003-2007) in avstrijskega skladatelja Georga Friedricha Haasa. V obdobju 2008-2009 je z namenom posvetiti se izključno pisanju glasbe preživela leto dni v Londonu, kar ji je omogočila štipendija fundacije Landis & Gyr. Leta 2012 ji je Kanton Schaff hausen priskrbel delovno namestitev v Berlinu. Od leta 1998 Helena živi in dela kot svobodna violinistka in skladateljica v Bazlu v Švici.

    Bandes dessinées: Hommage à George Antheil
    je zelo zabavna in virtuozna skladba o treh lačnih živalih. Temelji na risbi, ki sem jo skicirala v desetih minutah za godalni trio, ki ga sestavljajo moji prijatelji iz Amsterdama. Ti so prosili občinstvo za slikovne partiture, nato pa so na njihovi podlagi improvizirali. Vedela sem, da bom nekega dne napisala večjo skladbo na podlagi te skice. Ko sem bila v Berlinu, sem od festivala Musica femina München dobila naročilo za skladbo, ki bi jo decembra 2012 krstno izvedel Münchenski komorni orkester z Alexandrom Liebreichom kot dirigentom (München Bismarcksaal). Zaradi pomanjkanja časa za vaje smo morali posamezne dele izločiti in mislila sem, da bo skladbo nemogoče igrati, zlasti zaradi hitrih tempov in jazzovskih prvin. Skupine (godala so glede na živali razdeljena v tri skupine) morajo biti ritmično tesne kot big band. Glasbeni značaj skladbe spominja na odlične skladbe za risane fi lme o Miki Miški in njenih dogodivščinah, vrhunec pa sestavlja več spektralnih akordov, zaradi česar najdejo v glasbi mesto tudi mikrotoni.

  • Wołek, Krzysztof

    KRZYSZTOF WOŁEK (Poljska, 1976)
    je skladatelj, improvizator in umetnik instalacij. Je strasten zagovornik sodobne akustične in elektronske glasbe kot tudi multimedijske umetnosti. Njegove skladbe izvajajo na številnih mednarodnih festivalih po Evropi, Združenih državah in Aziji. Med drugim je prejel naročila festivala Varšavska jesen, fundacije Siemens in SCI/ASCAP, pa tudi nagrade in štipendije Univerz v Chicagu in Louisvilleu, Fundacije za sodobno umetnost, poljskega Ministrstva za kulturo ter ustanove National Heritage. Dela Krzysztofa Wołeka pokrivajo širok spekter produkcije, od povsem akustične, improvizacijske in elektronske glasbe do različnih oblik multidisciplinarnih instalacij in umetniškega sodelovanja. V svoji glasbi ustvarja idiosinkratično razmerje med različnimi elementi.

    Motions, Stases
    Glavna ideja skladbe Motions, Stases je manipulacija poslušalčeve percepcije skozi raziskovanje dveh glasbenih stanj: statično stanje z minimalnim gibanjem in aktivno stanje, ki je rezultat zelo usmerjenega glasbenega procesa. Skladbo Motions, States za klavir in velik ansambel je naročil festival Brand New Music, skladbo pa sem napisal za Malgorzato Walentynowicz in orkester Muzyki Nowej pod taktirko Szymona Bywaleca. Skladbo posvečam svoji ženi, Allison Ogden.

  • Worsaae, Nicolai

    NICOLAI WORSAAE (Danska, 1980)
    je eden vidnejših mladih skladateljev na Danskem. Leta 2009 je zaključil skladateljski študij na Kraljevi danski akademiji za glasbo. V obdobju 2008-2009 je vpisal podiplomski študij pri Beat Furrer na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Grazu. Nekatera njegova zgodnejša dela so bila opisana kot lirična, novejša pa s pridevniki, kot sta neposreden in ekspresiven. Worsaae se v temelju prepoznava v pripovedni obliki klasične glasbe, toda v zadnjih nekaj letih se je še nekoliko oddaljil od liričnega in pripovednega in se odločneje obrnil proti modernizmu. Skupaj s skladatelji Simonom Løffl erjem, Christianom Winther Christensenom in Reginom Petersenom je Nicolai Worsaae ustanovil umetniški kolektiv Dygong. Kot skupina so poznani po svojih eksperimentih, v katerih sodobno glasbo predstavljajo v novih kontekstih in potiskajo čez rob, tja, kjer se poraja nova glasba.

    Eight and a Half Pint
    je neke vrste študija interakcij med glasbenimi, vizualnimi in psihološkimi plastmi, ki se skupaj nanašajo na sam ustvarjalni proces. Naslov bi lahko razdelili v tri manjše pomene: “Osem” se navezuje na glasbeni material, izposojen iz Beethovnove Osme simfonije – ta tvori osnovno strukturo skladbe. “Osem in pol ...” se nanaša na znani Fellinijev fi lm iz leta 1963, ki ni le povezava do vizualnega dela skladbe, temveč kaže tudi na zapletenost procesa, v katerega sem bil vpet pri pisanju skladbe. Podobno kot je glavni lik v Fellinijevem fi lmu fi lmski režiser, ki ne zmore dokončati svojega projekta, sem sam protagonist v svojem domačem videu, umetnik, ki občuti pomanjkanje ustvarjalne moči in navdiha. Steklenice piva, ki jih popije, da bi se izognil soočenju s problemom, prekrivajo že celo mizo v domačem delovnem kotičku. To pa vodi k zadnjemu delu naslova, “ ... in pol pinte” – vsakodnevni izraz, ki se uporablja v pubih –, ki prida kanček ironične distance do sicer dokaj resne glasbene umetnine, ki jo tipično predstavi simfonični orkester.

  • Yang, Xiaozhong

    YANG XIAOZHONG (Kitajska, 1960)
    je profesor na sečuanskem Konservatoriju za glasbo in vodja oddelka za kompozicijo. V svoji karieri je bil prof. Yang dobitnik nagrade za najboljša dela Oddelka za centralno propagando, nagrado za odličnost ministrstva za kulturo, nagrado Zlati zvonec Kitajskega glasbenega združenja in nagrado za pedagoške dosežke ljudske oblasti v provinci Sečuan. Bil je glasbeni vodja številnih nacionalnih kulturnih dogodkov in bil večkrat nagrajen s strani kitajskega Ministrstva za izobraževanje, Državnega radia, fi lma in televizije, prejel pa je tudi številne nagrade na tekmovanjih iz kompozicije in ocenjevanjih umetniških del na Kitajskem in v tujini. Njegovo glasbo izvajajo po vsem svetu v številnih državah in regijah Evrope, Amerike, Avstralije in Azije.

    Cloud Cluster
    je poskus opisati naravni pojav potujočih oblakov, zato kompozicija izrablja dinamični glasbeni stil kot tudi ekspresivno intenzivnost in bogato zvočno barvo tolkal. Prelivanje, prekinjanje, kopičenje in drobljenje so jeziki štirih oblik, v katerih so bili zloženi štirje deli – I-Drsenje / II-Zbiranje / III-Rast / IV-Razpršitev, ki evocirajo oblikovanje, spreminjanje in razkroj oblakov.

  • Yao, Chen

    CHEN YAO (ZDA, 1976)
    Glasba Chen Yaoa osuplja poslušalce z inovativnimi načini združevanja azijske in Zahodne glasbene tradicije ter s poetičnim oblikovanjem skladateljevih najglobljih misli. Njegova percepcija glasbenega časa, zvočne barve, intonacije, utripa in izraza je vedno na meji: med starim in novim, med Vzhodom in Zahodom, med iracionalnim misticizmom in racionalno logiko. Glasbo Chen Yaoa so izvajali Komorni orkester svetega Pavla, Lorenski fi lharmoniki, simfonični orkester Winnipeg, Orkester svetega Luke, kvartet Pacifi ca, Quatuor Diotima, eighth blackbird, izraelski Contemporary Players in mnogi drugi. Je prejemnik naročil in nagrad Fundacije Fromm s harvardske univerze, ASCAP, New Music USA, Radia Francija, Fundacije Leonarda Bernsteina, Pittsburškega simfoničnega orkestra, glasbenega festivala v Aspenu itd. Chen Yao je svojo glasbo delil s publiko na mnogih glasbenih festivalih po svetu, med drugim na Festival Présences Radia Francija, glasbenem festivalu Tanglewood, centru Acanthes, Pacifi škem glasbenem festivalu, Festivalu moderne glasbe v Pekingu in Festivalu Zveze azijskih skladateljev.

    O…What an Awakening!
    mi predstavlja odmik od moje običajne kompozicijske strategije. Poleg tega, da naslavljam abstraktni motivski oz. tematski razvoj, sem dodal “resničnemu življenju” zvoke, ki obstajajo v mojem vsakodnevnem življenju, in pustil, da ti zvoki zvenijo skupaj z “abstraktnimi zvoki”. Med abstraktnimi zvoki, ki jih proizvajam kot skladatelj, in zvoki iz resničnega življenja, ki so akustično povezani z mojim vsakdanom – zven imen mojih prijateljev, klici živali, budistični spevi, glasba, ki jo včasih poslušam itd. – skušam v tem delu raziskati mejo med abstraktno imaginacijo in resničnim življenjem. Kje je ta meja? Se vzajemno izključujeta ali vključujeta? Se rodita eden iz drugega? Medtem ko sem pisal to skladbo, sem pogosto razmišljal o dobro znanem zenbudističnem reku: “Resnično življenje je imaginacija in imaginacija je resnično življenje. Včasih se preprosto ne zavemo, da je gora živa, dokler nekega dne ne izbruhne.” Ah ... Kakšno prebujenje!

  • Yegisawa, Satoshi

    SATOSHI YEGISAWA (Japonska, 1975)
    velja trenutno za enega najbolj prodornih japonskih skladateljev mlajše generacije. Glasbeno se je izobraževal na Musashino Academia Musicae, kjer je končal študij trobente, kompozicije in dirigiranja. Njegovo ustvarjanje sega na zelo široko področje saj piše tako orkestralno, komorno, kot tudi zborovsko glasbo.

    Fanfare – The benefication from Sky and mother Earth
    je rezultat naročila mesta Oyama. Skladateljev moto pri ustvarjanju skladbe je bila na eni strani voda, potem zelena narava in pa zemlja. Vse to je združil v učinkovito skladbo, ki se začne z umirjenim uvodom, fanfare v trobentah prinesejo veličasten koral, ki se nato prelije v ritmično glavno temo.

  • Zagaykevych, Alla

    ALLA ZAGAYKEVYCH (Ukrajina, 1966)
    je skladateljica, ki kombinira akademske žanre (simfonične, komorne in elektroakustične skladbe, komorna opera) in sodobno medijsko umetnost (performansi, multimedijske instalacije, glasba za fi lm ter video umetnost). Kompozicijo je študirala na Državni glasbeni akademiji v Kyivu in IRCAM-u v Parizu. Od sredine devetdesetih let 20. stoletja je aktivna promotorka akademskih elektroakustičnih glasbenih trendov v Ukrajini, sodeluje tudi z izvajalci eksperimentalne elektronske in nove improvizacijske glasbe. Alla Zagaykevych je docentka na oddelku za glasbeno kompozicijo in glasbeno informacijsko tehnologijo Državne akademije za glasbo v Kyivu, kjer je leta 1997 ustanovila elektroakustični glasbeni studio. Je zmagovalka mednarodnega tekmovanja Musica Nova 2011 in avtorica muzikoloških člankov, objavljenih v znanstvenih revijah, od leta 2010 pa predsednica ukrajinske Zveze za elektroakustično glasbo.

    Leandre
    Ocean ... vsak dan – ocean ... Preplavati ga ... Prodreti v vsak njegov najmanjši delček ... Slišati vsak glasen šumeči udarec kot kamen trde vode ... Le tebi je to mogoče, Léandre… vsak dan. Nisi utrujen? Na drugi strani Oceana – Dekle. Zdi se, da je njeno ime Junak ... in zdi se, da je ... pevka? Nič drugega ne vem o njej ...

  • Zombola, Péter

    PÉTER ZOMBOLA (Madžarska, 1983)
    je študiral kompozicijo na Akademiji za glasbo Franz Liszt v Budimpešti z Zoltánom Jeneyem in Györgyjem Orbánom. Leta 2003 je dobil drugo nagrado na Mednarodni poletni akademiji v Semmeringu, leta 2004 pa drugo nagrado na kompozicijskem tekmovanju Akademije Franz Liszt. Bil je tudi prejemnik druge nagrade ex aequo na Tekmovanju skladateljev István Vántus v Szegedu 2004. Mnoga dela Zombole so doživela premierno izvedbo na tujih in madžarskih glasbenih festivalih, piše pa tudi fi lmsko in spremljevalno glasbo. Od leta 2006 je doktorski kandidat na doktorskem kolidžu Akademije Franz Liszt, od septembra 2004 uči na Fakulteti za petje in glasbo Univerze dramskih in fi lmskih umetnosti, od leta 2009 pa tudi na kolidžu Eszterházy Károly. Od leta 2012 je umetniški vodja Simfoničnega orkestra in zbora madžarskega radia.

    Omnia tempus habent
    Posvečeno skupini Vocalia Consort.

  • Žuraj, Vito

    VITO ŽURAJ (Slovenija, 1979)
    je študiral kompozicijo v Ljubljani (M. Mihevc), Dresdnu (L. Voigtlaender) in Karlsruheju (W. Rihm). V letih 2009-2010 je bil sodelavec mednarodne Moderne akademije International Ensemble. Na festivalih, kot so Salzburg Festspiele, newyorški Phil Biennial, Manifeste v Parizu, Ultraschall v Berlinu, Takefu na Japonskem in Gaudeamus Muziekweek v Utrechtu je sodeloval s številnimi glasbeniki in ansambli, med pomembnejše sodijo Newyorški fi lharmoniki, RSO SWR Stuttgart, hr-Sinfonieorchester, Ensemble Modern, Klangforum Wien in Scharoun Ensemble Berlin, Vito Žuraj je prejel prvo nagrado na 57. Kompozicijskem tekmovanju mesta Stuttgart in je profesor instrumentacije in Gregorijanskih napevov na Univerzi za glasbo v Karlsruheju. V letu 2014 je bil rezidenčni umetnik na nemški Akademiji Rome Villa Massimo.

    Hawk-eye
    V skladbi Sokolje oko se rog predstavlja kot večjezični glasbeni instrument. Predstavljajte si, da ste sokol, ki leti nad slikovito dolino in lahko v vidnem polju poljubno približa katerokoli zanimivo podrobnost pod sabo. Po tem, ko ste izbrali konkretno podrobnost, bi jo lahko proučili v vsej njeni kompleksnosti. Sokolje oko je tudi znamka posebnih kamer, v uporabi pri različnih športih, na primer tenisu, ki vizualno beležijo trajektorijo žogice.

ISCM - DSS © 2014 izdelava spletne strani